Na začetku septembra smo članice ŠK vodni viri v občini Log - Dragomer obiskale Kovačičeve, ki živijo pod Lovrencem; Stane že vse življenje, Ivanka se je primožila. Takrat se je začela zgodba o njihovem vodnem zajetju. V hiši niso imeli tekoče vode, v vodnjaku pri hiši se je zbirala deževnica. Tako je bilo tudi pri vseh sosedih. Ko je deževnice zmanjkalo, so si vodo vozili od studenca pri Rusu. Ker so imeli dojenčico, je bilo pranje in umivanje pri tolikšnem pomanjkanju vode pravi problem. Ko ni bilo vode, so prali pri Kršmancovem jarku. V tistem času so si ljudje tudi že kupovali pralne stroje. Ker ni bilo tekoče vode, so na podstrešje namestili velik sod in iz njega napeljali vodo do pralnega stroja in v kopalnico za umivanje.
Kovačičevi so sklenili, da poiščejo bolj zanesljiv vir vode. Ivanka je z dojenčico prehodila ves hrib in iskala izvir. Res ga je našla. Stane je potem preučeval, koliko vode priteče iz izvira na minuto, koliko na uro. Ugotovil je, da bo izvir zadoščal in z Ivanko sta sklenila, da zgradita zbiralnik in iz njega napeljeta vodo do hiše. Seznanila sta sosede in dela so se lotili skupaj (16–17 hiš). Prvi zbiralnik, v katerem je bilo le za kubični meter vode, so zgradili leta 1968. Od zbiralnika do cerkve je bilo približno 1400 m. Jarke za vodovodne cevi so kopali sosedje sami, udarniško, na roke, tudi starejše ženske, ki so imele doma živino in veliko dela, skratka vsi krajani, ki so želeli to vodo pripeljati do svojih domov. Dostop do soteske s studencem je bil zelo težak, zato so ves potrebni material (pesek in cement) s konjsko vprego pripeljali do soteske, tam zmešali malto in jo z vedri znosili do prostora, kjer so gradili zbiralnik. Ta mali zbiralnik, ki je bil zgrajen ročno, z veliko truda vseh udeleženih, je bil za toliko porabnikov premajhen. Zato so kasneje zgradili večjega, 60-kubičnega. Stroške gradnje so si sosedje enakovredno delili. Tudi, če je Stane kdaj založil za material, so mu vse vrnili.

Res je, da je bila izgradnja zajetja Stanetova zamisel, ki jo je porodil prihod pralnega stroja in velike Ivankine želje, da bi imela svojo vodo za pranje. Za zajetje je do pred kratkim skrbel sam, ob pomoči sosedov. Sedaj pa to delo prevzema mlajši rod uporabnikov. Manjši zbiralnik je treba čistiti nekajkrat letno, večjega pa na približno 5 let. Pri čiščenju večjega veliko postorijo dragomerški gasilci in za to so jim res hvaležni. Zajetje nima imena, nastalo je zaradi potrebe prebivalcev, da si izboljšajo in posodobijo življenje. Zdaj je večina hiš, z izjemo ene, tako kot povsod v Dragomerju, vezana na vrhniški vodovod, vodo iz zajetja pa še vedno uporabljajo za zalivanje vrtov, pranje avtomobilov … Če pa je poletje sušno, se pa tudi lahko zgodi, da voda iz zajetja ne zadošča.