V teh zagatnih časih pandemije, ko nam nevidni virus, ki ne premore niti dvojne vijačnice, ampak nas ogroža zgolj z eno, me zna potolažiti lepo, sončno vreme. Zagotovo smo v času karantene ljudje na deželi privilegirani, saj se lahko varno podamo daleč v naravo. Mene v zadnjem času skoraj vsak dan z vrtoglavo hitrostjo moj makadamkar z Brezovice ponese v sosednjo občino do hiše, kjer sem preživljal svojih prvih štirideset let. Včasih zmorem prevoziti Lukovico v pičlih sedemdesetih sekundah – tukaj se namreč občina Log - Dragomer s svojo tretjo vasjo, ki so ji nekdaj rekli Podlukovec, zajeda v precej večjo brezoviško sosedo. Na mostičku čez Veliki Graben veselo pozdravim živahnega belolasega Ivana A., ki s palico sloni ob ograji in opazuje mimoidoče tekače in kolesarje. Poleti bo dopolnil 92 let. Žal te častitljive starosti ni bilo dano dočakati njegovemu bratu dvojčku Avgustu, ki je živel na Logu. Še danes ne vem, kdo od njiju se je prej rodil. Ivan mi je pred časom pravil o dnevih grmenja, ki so zdrevili čez barjanske vasi pred 75 leti.

Če se danes voziš po barskih kolovozih, si ne moreš niti predstavljati jeklene toče, ki so jo v tistih dneh sipali partizanski topovi proti umikajočim se enotam nemške vojske in ostalih formacij sil osi z Ljubljanskega vrha. Ivan pravi, da so ljudje takrat skrivali kar po jarkih, saj kleti domačije na barjanskem delu Lukovice nimajo. Prepričan je, da gotovo veliko neeksplodiranih izstrelkov, ki s svojo smrtonosno silo niso uspeli najti cilja, počiva globoko v mehki barjanski prsti. 

Ko me torej kolovoz ob največjem osamelcu Plešivica mimo starodavnega Kušljanovega gradu čez goli osamelec Bluša pripelje do rodnega Loga, me domišljija zanese nazaj za tričetrt stoletja, ko so vas, prižeto ob Grič, Strmec in Jelovški vrh, pretresale silne eksplozije. Do ljudi, ki so se pred razbesnelo vojno vihro zatekli v kleti, izsekane v trdi kamen obronkov nad vasjo, je kanonada prihajala kot zamolkel odmev, ki pa vendar tri dolge dni ni pojemal. V klet starodavne Škandrove domačije se je – tako sosed Tone K. – zateklo kar okoli 100 ljudi. Gospodarji so se skupaj s hlapci le na hitro podajali domov, da so poskrbeli za živino, potem pa spet nazaj v varno zatočišče. Takrat osemletni domači sin Ivan R. se spominja, da so v klet prinesli tudi ranjeno Ivano S., ki jo je očetu uspelo pripeljati na vozičku do Škandrove domačije. Ljubezen do hčere mu je pomagala, da se je iz Jordanovega kota prebil skozi metež fronte. V bolnišnico v Ljubljano so jo lahko odpeljali šele precej pozneje, vendar pa je nesrečno dekle preživelo. To pa ni uspelo Tinetovemu gospodarju Ivanu L. in dekli Mariji C., ki sta mrtva obležala pod navzkrižnim ognjem in so ju lahko domači pobrali šele čez nekaj dni, ko so boji minili. Tinetova domačija na Logu se je znašla ravno na frontni črti in ena od granat je zakurila tudi hlev. V svinčeni mečavi nihče ni mogel odvezati goveda, zato so vse živale zgorele v hlevu. Njihove sežgane ostanke je po vojni v kotanjo od granate v Lipovcih odpeljal Vrbičev oče, z nesrečnimi živalmi pa je pokopal še dva ubita nemška vojaka. Še zdaj se ne ve točno, kje je ta groblja.

Prav tako je kar nekaj dni pri Kostanjevici ležal ustreljeni nemški vojak, banatski Švab, ki se je z domačini v Bevkah lahko sporazumel tudi po domače, saj so mu bila slovanska narečja znana že iz domačih krajev. Zdaj počiva na bevškem pokopališču, tako kot na brezoviškem pokopališču počiva njegov rojak Michael Schick iz Orzydorfa blizu Temišvarja, ki mu je kot nemškemu vojnemu ujetniku domnevno življenje vzela nezgoda pri preizkušanju streliva konec julija 1945. V zagrizeni obrambi umikajoče se vojske je umrlo veliko vojakov, veliko je bilo tudi ranjencev. Večinoma so vse te vzeli Nemci s seboj zvečer 8. julija, ko so se naposled umaknili proti Ljubljani. Prodirajoča 29. hercegovska divizija je imela manj žrtev – prav na Logu je tako zadnji dan borb umrl Simo Medan iz Poljica pri Stubcu in še nekaj neznanih vojakov. Tisti njegovi soborci, ki so uspeli 9. maja 1945 vkorakati v zapuščeno Ljubljano, so se Loga in cerkvice na Griču nad njim še dolgo spominjali in podoživljali dogodke na številnih srečanjih v rodnih hercegovskih mestecih. Danes jih je verjetno ostalo le še malo, čeprav so bili v cvetu svojih let borci mladinskih brigad in tako sorazmerno mladi. Vojska, ki si je s težkimi boji utrla pot ob jadranski obali do Opčin in Trsta in potem prek Postojne in Logatca 6. maja osvobodila Vrhniko, se je tri dolge dni borila prav okoli griča, na katerem stoji cerkvica sv. Janeza Krstnika. Ni naključje, da so se Nemci, vlasovci in domobranci odločili za zadnjo obrambo Ljubljane prav tukaj, saj apnenčasti pomol, ki je mimogrede kar bogat s kraškimi pojavi, potniku z Vrhnike proti Ljubljani zastira pogled proti prestolnemu mestu. Tako je bilo že v preteklosti in ni čudno, da je bil Grič poseljen že v železni dobi, o čemer priča dvojni nasip, ostanek tedanjega gradišča.

Marija Š., ki je bila v tistih dneh malo dekletce, se spominja, kako jo je ogenj izpod neba presenetil ravno, ko je šla po mleko v hišo občinskega tajnika Matija R. Povedala mi je, da se je plazila po visoki travi, medtem pa so nad njeno glavo letele granate v Mole in naprej proti Dragomeru. K sreči jo je spazila Gregorjeva mama in skupaj sta odšli najprej v Martinov, potem pa v Slabetov hlev, ki je bil obokan in tako bolj varen. Pri Gregorju je bila vojaška bolnišnica, na hiši je visela zastava Rdečega križa, v hiši pa je bilo polno nemških častnikov, pripravljenih za umik. Mogoče so bili med njimi tudi tisti oficirji, ki so stanovali v hiši pri Matičku, tako kot še v mnogih drugih hišah po Logu. Marija K., ki je bila nekaj let starejša od druge Marije, se spomni, da so bili Nemci zaskrbljeni za ljudi v hiši. Verjetno so vedeli, kakšen pekel se bo prav kmalu odprl na frontni liniji. To se je zelo hitro izkazalo za resnično, saj je artiljerijska brigada 29. divizije prvi dan proti Logu poslala več kot 2600 izstrelkov, iz Mol, z Brezovice in z Ljubljanskemu gradu pa hercegovskim topničarjem gotovo niso ostali prav nič dolžni in bobnenje je odmevalo na vse strani.

Pod večer 8. maja 1945 pa je vse naenkrat vse potihnilo. Mali Ivan R. se je iz domače kleti skupaj s sovaščani podal v sončno jutro in bil kar malo razočaran, ko na cesti skozi Log ni zagledal tankov, ampak samo utrujene vojake, ki so proti močnemu nasprotniku izbojevali končno zmago. Mnogi Ložani, ki so bili v tistih usodnih dneh še otroci, se spominjajo treh dni peklenskega bobnenja, ki mu danes tiho priteguje le še hrup z avtoceste. Morda se še kje belijo kosti kakšnega nemškega vojaka, ki se je v smrtnem obupu nemara zatekel na skrit kraj in umrl zapuščen od vseh. Te vrstice pišem v spomin vsem, ki so se udeležili teh bojev in katerih življenjska pot se je potem nadaljevala ali pa žal kmalu končala. Prav nesrečni virus nam jasno kaže, kako smo pod kožo vsi enaki in kako nas vse enako prežemata bodisi strah bodisi veselje. 
Ko sem bil sam še zvedav fantič, nisem vedel za te dogodke, zato sem jih petih letih od prvega članka o zadnjih dneh vojne skušal še vsaj malo napaberkovati, saj so del zgodovine moje vasi, temnega Loga, kakor ga je v enem svojih del poimenoval kdo drug kot Ivan Cankar. Naj se od smodnika temni Log nikoli več ne ponovi!

Miha Rus