Čas kar prehitro teče in prazniki so mimo, januar pa ponuja pravo zimsko vreme, primerno za bivanje na toplem z zanimivo knjigo v roki. Tako smo tudi storili. Na predlog naše voditeljice Alenke smo se tokrat lotili avtorja, ki mu je bila prav decembra posvečena še posebna pozornost. Izšla je njegova pentalogija o grofih Celjskih. To je kronika znamenite slovenske plemiške družine v petih knjigah. Zdaj že veste, o kom govorim. Ivan Sivec je avtor skoraj 140 knjig, več kot 2500 besedil za glasbo, mnogih pravljic in humoresk. Starejši pa se ga dobro spominjajo tudi kot izvrstnega novinarja in urednika ljubljanskega radia, kjer je na svojih poteh po domovini in tujini predstavljal mnoge kraje in ljudi ter njihove zgodbe. Zelo presunljiva je tudi pripoved o Mariji Medved, prvi ljubezni Karla Destovnika Kajuha, ki jo je zapisal v knjigi Moji edini. Tudi avtor sam nekje pove, da je bilo srečanje s to gospo, čeprav že v njenih poznih letih, ena najlepših novinarskih dogodivščin.

Mi smo segli po dveh delih, in sicer Bog na dopustu in Dopust s taščo. Obe sta že precej časa na knjižnih policah in na nek način se pripovedi obeh knjig med seboj prepletajo. V prvi nas pisec seznani s srečanjem svoje izvoljenke, sedaj žene Sonje, in njene mame, ki sta tako postali del njegovega življenja, ter na hudomušen, humoren, živ in prepričljiv način prikaže njihovo skupno življenje. V drugi knjigi pa se loti skupne gradnje novega doma v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko na trgu ni bilo niti dovolj gradbenega materiala. Posamezniki so razpolagali z malo denarja, stanovanj za mlade pa tudi ni bilo. Edini način, da so prišli do svojega doma, je bil torej novogradnja, ki je vključevala mnogo inovativnih pristopov za realizacijo, veliko medsebojne pomoči sorodnikov in sosedov ter taktičnih rešitev za nabavo potrebnega materiala za gradnjo in iskanje mojstrov za posamezna obrtniška dela. Duhovita pripoved, v kateri se zlahka najdemo mnogi, ki smo v tistih letih reševali stanovanjsko vprašanje. Za nas, Dragomerčane to še posebej velja. Knjigi predstavljata lahkotno branje, po katerem lahko sežejo vsi, mlajši in starejši, zahtevni in manj zahtevni bralci. Vsi se bodo ob branju zabavali in razvedrili.

Zahtevnejše in bolj globoko delo pa je Dnevnik o lastovičjem gnezdu pisatelja Miroslava Košute. Avtor nam z dnevniškim zapisom natančno in pronicljivo opiše skrb para lastovic, ki sta svoje gnezdo spletla v pisateljevi spalnici. Če vemo, da gre za obnovljeno starejšo hišo na Krasu z ohranjenim tramovjem v prostorih, to niti ni tako neverjetno. Sledimo natančno opisanemu prizadevanju lastovičjega para za izgradnjo gnezda, zarod in kasnejšo osamosvojitev mladičev. Nekako med opisovanjem lastovic in njune prizadevnosti se pisatelj zazre v preteklost in to skrb poveže z ravnanjem svoje matere. Čas, v katerem se je znašla med vojno, je bil krut, ne le zanjo, tudi za druge ženske v vasi. Hodile so na vlak in v Italijo ter z menjavo blaga skrbele za preživetje otrok. Garaško in mučno delo, ki je omogočalo obstanek. Dobra dva meseca je trajalo popisovanje od gradnje gnezda do časa, ko so mladiči odleteli v nebo. Vsak dan posebej pisatelj natančno opiše svoja opažanja in občutja. Drugačna pripoved, a človeka pritegne lep in tekoč jezik in nenavadno ganljiva zgodba. 

V naslednjem obdobju bomo srečali Lada Kralja in spet prebirali poezijo … potrudili se bomo, da bomo občutja delili tudi z bralci časopisa.

Dragica Krašovec