Težko verjamem, da je minilo že pet let, odkar sva z Valerijo sprejeli odločitev, da oblikujeva skupino starejših oseb, ki bi si želeli tedenskih srečevanj z namenom druženja, učenja in izmenjave lepih izkušenj. Še zdaj se spominjam najinih občutkov, pričakovanj, ali se bodo našli posamezniki, ki bi v takem načinu dela morda omilili svoje občutke osamljenosti, začutili, da so aktivni, koristni, vključeni v skupnost in potrebni drug drugemu predvsem kot človek človeku. Našli so se in bili sva srečni.

Sedaj, po petih letih, lahko zapišem, da smo kot mala, uglašena družina 10 do 12 oseb; nekaterih, Jožeta, Darinke, Marinke žal ni več med nami. Olga je odšla v dom. Pridružili pa so se nam novi člani. Srečujemo se vsak ponedeljek v prostorih Društva upokojencev Dragomer Lukovica, ki je naše krovno društvo. Strokovno pa nas usmerja Inštitut Antona Trstenjaka. Naš moto je »vsi učitelji, vsi učenci«. Vsak človek nekaj ve, vsak človek je v nečem najboljši in prav vsakdo ima svoje življenjske izkušnje. In zakaj se ne bi med seboj bogatili in postajali boljši ljudje. Kako lepo je prisluhniti Ireni, ko nam zaupa, katero knjigo je brala in kako je srečna, ker jo je že zjutraj poklical sin. Ali pa se od srca smejati z Lojzko. Jožica ima vedno zanimive novice, uči naš reševanja digitalnih križank. Eleonora ponavadi doda svoje modre misli in Janez postreže s članki, raziskavami. Brez Marije in njenih pridnih rok ter iskrivih praktičnih napotkov bi bili siromašnejši. Lojze, naš gozdar »vse obrne na drevesa« in nas tako spomni, kako pomemben in neprecenljiv je gozd, ki obdaja naše lepo naselje. Ana, naša 90 + letnica nas opazuje s smehljajem na obrazu in rada spregovori o svojih spominih. Brez Valerije in njene profesionalne telovadbe in vaj za ravnotežje tudi ne bi šlo. V zadnjem letu se nam je pridružila Angelca, ki pravi, da je njeno življenje z nami postalo lepše. Mi pa ji sporočamo, da smo jo zelo veseli

Ob peti obletnici se nam je zdelo prav, da to obeležimo in preživimo dan drugače. Zaprosili smo svoje družinske člane prostovoljce - voznike in se zapeljali na cerkniški konec, v Stari trg pri Ložu, natančneje v vas Viševek. Obiskali smo Posestvo Bajer, ekološko kmetijo, ki jo vodi mlajši par, Janja in Bernard Mlakar. Družinska zgodovina sega 300 let nazaj, ko je tam živel dedek Matjaž, ki je upravljal tako mlin kot žago.Janja in Bernard sta vedela, da moraš biti za uspeh malo drugačen od drugih, malo poseben. Bernard je prepotoval Evropo, ZDA in raziskoval »teren«. Na velikem posestvu, ki je deloma tudi v najemu, imata »moderne živali«, v svetu govedoreje zelo cenjene ; anguse, wangyu-e – japonske krave, afriške kravice, pujse mangulic, 40 kokoši. To govedo zahteva posebno rejo, meso je visoko kakovostno in iskano po vsem svetu. Na poljih pridelujejo krmna in krušna žita, piro in korasan. Trudita se ponovno zagnati mlin in žago. Za vse delo sta zakonca, ki sta sedaj še zaposlena, povsem sama, (3 otroci študirajo), le pri kuhanju jima pomaga stara mati. Posestvo je prelepo, naravno, z veliko zelenja, cvetja, ob bajerju z labodom. Počasi, a vztrajno se prebijata na trg in v kratkem se bosta odpovedala redni službi. Sta pogumna mlada človeka, ki sta znala izkoristiti naravno okolje in se zazrla vnaprej, v zahtevnega potrošnika.

Zgodovino, kulturo smo začutili na Gradu Snežnik. Na koncu pa zaužili lokalno hrano ob Bloškem Jezeru, kjer smo tudi poslušali zgodbo o uspehu »Glamping - Bloško jezero«.

Drage članice, člani naše skupine; čudoviti ste, enkratni, dobri ljudje in ob vas nama je Valerijo vsakič toplo pri srcu. Želim si, da bi še dolgo skupaj ustvarjali prijetne in zanimive trenutke in lepe spomine. Hvala vam.

Zapisala Erna Kos Grabnar