Letos smo se odločili, da počastimo sv. Martina z izletom na Dolenjsko. Da je bila odločitev pravilna, se je pokazalo pri prijavah, saj se nas je zbralo za velik avtobus in še kombi. Po jutranji kavici v Trebnjem smo se odpeljali  v občino Mirna Peč. Mirna Peč je majhna, a zanimiva občina. Krajani so zelo ponosni na širni Sloveniji znanega pesnika Toneta  Pavčka in legendo narodno-zabavne glasbe Lojzeta Slaka. Za oba je bila prva pesem – eden jo je pisal, drugi skladal in igral. Že Pavček je napisal, da je bila pesem tista povezovalna nit med njim in Lojzetom Slakom, pa tudi dolenjska pokrajina in predniki ter njihov pogled na življenje.

V rojstni vasi Toneta Pavčka Šentjuriju so leta 2015 odprli Pavčkov dom, kjer smo si ogledali kratek filmček s pesnikom, ki se je predstavil s svojimi čudovitimi verzi. Lokalna vodička nam je razkazala njegovo rojstno vas s cerkvijo sv. Jurija. V muzeju  smo si ogledali zbirke pesnikovih slik, knjig in nekaj njegovih predmetov. Po tem ogledu smo se zapeljali v Mirno Peč, kjer so oktobra 2018 odprli muzej, posvečen našemu velikemu virtuozu na diatonični harmoniki Lojzetu Slaku. Do sedaj ga je obiskalo že 15.000 obiskovalcev. Ogledali smo si slikovno gradivo njihovega rojaka od rojstva do smrti, vse plošče, originalne harmonike, postavljena je tudi vadbena soba s prenesenim originalnim pohištvom iz Slakove družinske hiše v Guncljah, kjer je nastajala Lojzetova glasba. Posebnost muzeja je Harmonika šov, ki so ga naši člani izkoristili in so na postavljenem odru sredi muzeja zapeli in posneli melodijo V dolini tihi je vasica mala. Spremljala jih je naša harmonikarica Henrika.

Že precej lačni smo se odpeljali v bližnjo gostilno, kjer so nas čakali s kosilom. Čakal nas je tudi naš razpoloženi muzikant Janez, ki  je takoj raztegnil svoj meh. Po kosilu so bili naši člani odlično razpoloženi in vsi smo se veselo vrteli ob zvokih glasbe. Seveda večer ni minil brez krsta vina – saj smo bili vendar na martinovanju. 

Ker je vsega lepega enkrat konec, sta nas šoferja v večernih urah varno odpeljala domov. Posebej bi se zahvalila našemu Gregorju, da nas je vozil. Za konec pa še Pavčkov verz, ki je napisan na spomeniku pred cerkvijo sv. Jurija v Šentjuriju:
Nekje na Dolenjskem so kraji,

hiša, vinograd, košček polja …

Tam so meseci sami maji,

tam sem nekoč bil doma. 

Irena L.