Tudi aprilsko vreme nas ni odvrnilo od obiska osmice v Brdih, saj smo zasedli vse sedeže v avtobusu in krenili veselo razpoloženi dogodivščinam naproti. Prva postaja je bila v Prvačini, ki leži v Vipavski dolini ob reki Vipavi. Skozi akacijev drevored smo se peš povzpeli do jedra vasi, ki ga zaključuje  mogočna cerkev sv. Andreja. Vas je znana po aleksandrinkah, ki so po 1. svetovni vojni odhajale na delo v Egipt. Ogledali smo si razstavljene eksponate iz tega časa in njim v spomin. Ogledali smo si odličen skeč o aleksandrinkah v primorskem narečju, ki so ga uprizorile članice društva za ohranjanje spomina na te žene. Več o tem si lahko preberete v Marjetinem prispevku z marčevske osmice DU Log. Prvačina pa je znana tudi po tem, da izstopa v slovenskem merilu po številu zdravnikov, ki jih je kar devet na 1200 prebivalcev. Vsakega izmed njih je pot peljala širom po naši Sloveniji, enega pa celo čez lužo, v Teksasu  živi in v Houstonu dela  znani kardiolog in kirurg dr. Igor Gregorič. Lansko leto se  je vsem devetim  uspelo tudi srečati  v tej rodni vasici.

Avtobus nas je tik pred dežjem popeljal čez Solkanski most s prelepim razgledom na  največji kamniti most na svetu ter pod njim  turkizno obarvano reko Sočo. Cesta se je vijugasto vzpenjala in neopazno smo prestopili mejo po Ozimski cesti. Zaradi dežnih kapljic smo časovno  malo spremenili naš program in se najprej ustavili na domačiji Bizjak v Gonjačah. Kar pa nam seveda ni bilo preveč težko, saj nam je stregel njihov sin, ki je bil letos med kandidati v oddaji Ljubezen po domače. Škoda, ker nismo imeli maturantskega izleta, ampak upokojenskega. Ko smo se okrepčali, smo nekateri zaplesali, drugi zapeli, spet tretji pa so se povzpeli na 230 m visok razgledni stolp po 144 stopničkah. Razgled je bil malce slabši zaradi vremena, za utrjevanje mišic pa je bilo ravno prav.

Potem smo šli pa veselo naprej, v  vasico Šmartno, ki je obdana s srednjeveškim obzidjem in šestimi obrambnimi stolpi. Med sprehodom smo si ogledali še nekaj srednjeveških hišk, večino  so jih v 18. in 19. stoletju dozidali in nadzidali tukaj naseljeni uskoki. Značilni so okrašeni dimniki, dozidana črna kuhinja, ki ji domačini rečejo spahnjenka. Vas pa je svetovno slavo Brd ponesla daleč po svetu s »prunelami«. To so po posebnem postopku ročno predelane slive, ki so jih po lupljenju, žveplanju in sušenju oblikovali v obliko zlatega goldinarja. Brici, ki so bili že takrat dobri trgovci, pa so jih prodajali po celem svetu. Torej so Brda zaslovela že mnogo pred vinarstvom, ki je pot bogate vinske pridelave začelo šele po letu 1970.

Ker me je naš Sandi prepričal, da na tej poti, kjer smo prišli, nismo videli pol teh lepot briških vinogradov in gradov, kar jih premorejo Brda, nas je usmeril po drugi poti nazaj, skozi znano Medano, tudi rojstni kraj pesnika Alojza Gradnika. Z mnogimi njegovimi pesmimi lahko spoznavamo naravo Brd in življenju Bricev. In res, razgled na gričke, posejane z vinogradi,  je bil čudovit, peljali smo se tudi mimo gradu Dobrovo, ki je znan po največji vinski kleti. Ob spremljavi Andrejeve harmonike  in veselega petja smo zaokrožili še en lepo preživet dan, kar pa v dobri družbi ni težko.

Inka