Oktobra dozori kostanj in že nekaj let zapored smo v tem času organizirali kostanjev piknik. V preteklih letih smo organizirali izlet, nabrali kar nekaj kostanja, v dobrih sezonah tudi nekaj jurčkov in dan zaključili s kostanjevim piknikom. Pa je prišla ta neželjena korona in nam onemogočila druženje, srečanja, veselje v dobri družbi. Letos pa smo se vendarle opogumili in v začetku oktobra organizirali srečanje s kosilom, pečenim kostanjem in priložnostno razstavo.
Sobota se je prelevila v prelep, topel in sončen dan in dogajanje smo lahko preselili na prosto, pred gasilski dom v Dragomerju. Hitro smo razporedili klopi in mize in tako sprejeli prve obiskovalce.
Videlo se je, da naši člani pogrešajo stike v živo saj se je ob trinajsti uri zbralo preko petdeset naših članov.
Po šilcu za dobrodošlico smo jih povabili na ogled priložnostne razstave.
Pokazali smo preko trideset vrst zelišč, jih vsakega posebej poimenoval in označili , tako, da so interesenti lahko od blizu prepoznavali rastline, ki jih gojijo doma ali jih poznajo zgolj iz literature. Zraven je bil droben izbor iz gozda, ki v tem času poleg kostanja ponuja tudi mnogo vrst gob. Letošnja bera sicer ne sodi med najbolj obilne a vztrajne, potrpežljive in dobre poznavalce različnih vrst gob je bera vseeno razveselila tudi letos. Nekaj od tega so si udeleženci srečanja lahko ogledali.
Posebno pozornost pa si je zaslužila razstava ročnih del, ki so bila nekaj povsem običajnega za ženske v času našh mam in babic. Inka, Cvetk in Jožica so se zares potrudile. Prti, prtički, zavese, nekateri drobni izdelki , ki jih je krasilo vezenje ženskih rok dandanes nimajo posebne veljave, sploh pa ne med mlajšo generacijo. A kar precej obiskovalk te razstave se še dobro spominja šolskih dni, ko smo se učili veščin vezenja, pletenja, kvačkanja, pa tudi šivanja in krpanja nogavic. Mnogo od teh znanj je že romalo v pozabo, a najdejo se žene in babice, ki tudi dandanes ohranjajo tradicijo ročnih del in nekatere izdelke tudi danes uporabljajo v gospodinjstvu. Vidimo jih v košaricah za kruh, pa na velikonočnih košarah se vidi veliko zares lepih vezenin, na kakšnih zavesah in prtih v kmečkih hišah, vikendih z nostalgijo in še kj Vidiš dojenčka tu in tam v kvačkani ali pleteni jopici, pa šal in rokavice, ki so delo pridnih ženskih rok. Tudi v nekaterih osnovnih šolah ponovno oživljajo ta znanja in tako preprečujejo, da bi znanje naših babic za vselej ugasnilo.
Ob prijetnem klepetu je čas hitro mineval. Na mizah ni manjkalo mošta, pečenega kostanja in vrste peciv, ki so jih pripravile članice društva in darovale prisotni Za dober kostanj že nekaj let pridno skrbi Jože, pri peki pomagata Marjan in Stane, reže pa ga kar precej naši zvestih članic, ki kar nekaj ur pred prireditvijo pridno vrtijo nožičke v svojih rokah. Cankarjev hram iz Vrhnike je pripravil odlično piščančjo obaro, da nihče ni ostal lačen, sonce pa je poskrbelo za prijetno vzdušje in toplino.
V tistem času zaradi virusa ni bilo posebnih ukrepov, a spoštovali smo ukrep PCT, razdalje, bivali na prostem in skrbeli za razkuževanje rok. V teh časih in še zlasti v poznem življenskem obdobju je pomembno, da storimo vse za to, da ostanemo zdravi. Zaključili smo, preden se je dan prevesil v noč in prepričana sem, da smo skupaj preživeli še en lep jesenski dan. Hvala vsem, ki ste pripomogli k temu, da je srečanje nemoteno potekalo, zlasti PGD Dragomer-Lukovica, ki nam je omogočil koriščenje njihovih prostorov.
Prepričani smo bili, da se naslednjič srečamo na martinovanju in tudi pripravili in izbrali destinacijo, a sedanje razmere v zvezi z okužbami nam narekujejo, da prednostno skrbimo za svoje zdravje, se ne družimo, zato smo se druženju odpovedali.
Zagotovo bo možnosti za srečanja dovolj v prihodnosti in takoj ko bo mogoče, se spet dobimo.
Dragica Krašovec