Z vlakom v Sevnico, 16. junij - V Sevnici smo se najprej ustavili v slaščičarni Julija (poznana po torti Melanije), kjer nas je čakala kavica in krof. Nato smo se skozi mestno jedro povzpeli na Sevniški grad, ki stoji na razglednem griču nad starim mestnim jedrom Sevnice. Najprej smo si skozi video prikaz ogledali zgodovino gradu, nato pa nas je prijazna vodička Nika popeljala skozi grajske sobane. Prvič je bil Grad Sevnica omenjen v salzburškem urbarju za Brežice in Sevnico leta 1309 kot »castellum« Lichtenwald. V njem je bil v tem času sedež sevniškega urada salzburške nadškofije, ki je imela v lasti posavsko ozemlje od leta 1043. Od leta 1910 do 1945 je bila lastnica gradu grofica Matilda Arco Zinneberg. Po vojni je bil grad nacionaliziran, dragocena grajska oprema, ki je dočakala konec vojne popolnoma nedotaknjena, se je porazgubila, v gradu pa so nastanili siromašne družine, ki so tudi doprinesle svoj delež k uničevanju imetja.
V središču mestnega jedra smo se okrepčali v gostilni Vrtošek, sprehodili smo se po nabrežju Save, nato pa še posladkali z dobrim sladoledom in že je bil čas za odhod proti Lj.

Z vlakom na Primorsko, 14. julij - Tudi v času dopustov smo se člani DU odpravili z vlakom na nepozaben izlet po zahodni SLO. Na želez. postaji Brezovica se nas je zbralo lepo število popotnikov. Prevoz na progi skozi Sežano, Novo Gorico, Most na Soči, Bohinj, Jesenice in Ljubljano in nato končna postaja Brezovica je trajal kar cca 8 ur. Na sotočju Idrijce in Soče- „Most na Soči“ smo imeli 3 urni postanek, kjer smo se malo sprehodili ob reki Idrijci, nato pa se tudi malo ohladili v akumulacijskem jezeru. V prijetni senčki nas je čakalo kosilo, osvežili smo se z dobrim sladoledom in že smo krenili naprej proti Bohinju in Jesenicam, od koder smo z modernim nadstropnim vlakom krenili pri domu. Bilo je prijetno, izkoristili pa smo tudi svojo »rdečo upokojensko kartico«. Zakaj pa ne?

Marija Draksler