Moram vam sporočiti, da se naši občini Log - Dragomer obeta naval turistov, saj imamo v našem društvu novega flosarja. Seveda to še ne bo jutri, ker moramo čez naš kraj speljati še reko Dravo, če pa to ne bo mogoče, pa vsaj Ljubljanico. Z delom smo torej začeli in upam, da se ne vmeša kakšna iniciativa, sicer bo naš projekt padel!

Naj začnem na začetku: marca smo načrtovali in potrdili točen datum splavarjenja po reki Dravi. Teden dni pred izletom je stric »Gugl« napovedoval močno deževje za ta dan, vendar se je kasneje  premislil in nam postregel z boljšo napovedjo. Zato smo se zdaj že dobri znanci našega društva odpravili na Koroško. Pred prvim ciljem – Slovenj Gradec – smo na avtobusu degustirali Tinetovo medico, že preizkušen Jožin orehovček, opravili smo tudi kratek postanek za kavico. Potem smo zagledali mesto Slovenj Gradec, ki razmejuje deželo Koroško od Štajerske in Pohorje od Karavank. Sprehodili smo se po starem mestnem jedru, si ogledali  lepo cerkev sv. Elizabete, ki je tudi najstarejša stavba v mestu. Poleg nje stoji skromna špitalska cerkvica sv. Duha, kjer so zaradi njene posebnosti snemali nadaljevanko o Primožu Trubarju. Slovenj Gradcu je častni naziv – mesto, glasnik miru – podelil OZN, na kar spominja kip Gandija v mestnem jedru.  Prav v centru mesta pa stoji tudi kip venetskega konja, ki predstavlja venetsko teorijo o izvoru Slovencev, s katero so nekateri raziskovalci oblikovali hipotezo, da Slovenci nismo potomci Slovanov, pač pa Venetov. Šlo naj bi za praslovansko ljudstvo Veneti.

Ko smo se posladkali s sladoledom in odžejali, smo nadaljevali pot skozi Dravograd do Mute, kjer so nam v pristanu koroški splavarji priredili sprejem s harmoniko in nagovorom o zgodovini splavarjenja po reki Dravi.  Za korajžo so flosarske frajle postregle z rženim kruhom, soljo in domačim žganjem. Za dobro voljo na splavu je poskrbel splavarski humorist Miha s svojim programom, za glasbo pa harmonikar. Med krajšo vožnjo so nam postregli s flosarskim golažem in krstili nove tri flosarje. Eden od njih je bil naš predsednik Jože, ki se je na testih odlično izkazal.

Kar kmalu smo doživetje na splavu pustili za sabo, saj smo se na poti domov ustavili še pri fontani piva v Žalcu. Kaj naj rečem?! Okusno, zanimivo in čip na kozarčku piva se je kar hitro praznil, zato smo naredili še zadnjo postajo na Trojanah. Na Koroškem je bilo fino in morda med poletjem ponovimo splavarjenje po Ljubljanici z našim novim flosarjem. Spremljajte naša obvestila na kozolčku pri balinišču in pojdite z nami!

Inka