Logo MojaObčina.si
JUTRI
18°C
8°C
SOB.
25°C
7°C
Oceni objavo

Dragica Krašovec

Danes se vam predstavlja Dragica Krašovec, ki je že dve leti vestna poročevalka vseh pomembnih dogodkov Mah teatra, pod njenim peresom pa nastajajo tudi redni mesečni intervjuji z našimi člani. Kot pravi sama, rada piše, ker s pisano besedo poveš veliko več, kot s pogovorom, zato sem pripravil nekaj vprašanj, na katera je sama odgovorila.

Povej nekaj o sebi, Dragica!
Pisati o sebi se mi zdi od vsega najtežje. Še malo ni zabavno, človeka na neki način razgali, drugim pa daje nešteto možnosti za dvome, ocenjevanje, preverjanje dejstev in še kaj. Sem Vrhničanka, od rojstva in kot Vrhničanka se počutim tudi danes. Rada imam ta kraj, okolico, ljudi, ki jih še srečujem in prepoznavam iz otroštva. V ta kraj  sem bila tako rekoč zaljubljena in zelo težko sem jo zapustila. Vrhničan je tudi oče, rodil se je tam in pred tremi leti tam  tudi umrl. Pogosto se je šalil … Kot otrok sem živel Ob potoku, dobrih sto m proč sem si ustvaril  na Idrijski dom, še sto m stran na Kurirski sem zgradil lastno hišo in 200 m proč bo moj zadnji dom. Seveda je imel v mislih vrhniško pokopališče. Tako je tudi bilo. Večino otroštva sem preživela pri očetovi mami, moji stari mami. Zelo povezani sva bili in zelo sem jo imela rada. Bila je prava cankarjanska mati. Skromna, poštena, delovna in z velikim srcem. Ob njej sem se počutila varno, ljubljeno, zaželeno. Na njivah v bližini doma, pa Pri »cegonci« in na Mirkah sva preživeli veliko časa in se veliko pogovarjali. Mama je bila tuberkulozna bolnica in zdravljenje je zahtevalo veliko odsotnosti, odrekanj. V delavski družini sva bila dva otroka. Poleg mene še mlajši brat. Kljub veliki razliki v letih sva odraščala zelo povezana in navezana drug na drugega. Osnovno šolo sem obiskovala na Vrhniki. Šola Ivana Cankarja je bila tedaj skoraj nova in vključevala je učence ne le z Vrhnike temveč tudi iz  okoliških krajev, Ligojne, Podlipe, Verda, Bistre,  Loga, Dragomerja. Spomnim se nekaterih učiteljev, ki so za vselej ostali v mojem spominu kot odlični pedagogi, predvsem pa ljudje s posluhom za otroke, ki so prihajali iz zelo  različnih okolij. Hotela sem nadaljevati šolanje na gimnaziji. A doma nisem našla posluha in podpore in nekako iz trme in kljubovalnosti sem šolanje nadaljevala na Šoli za medicinske sestre v Ljubljani. Šola je imela sprejemne izpite, ki sem jih z lahkoto opravila in je bila internatskega tipa. Eno leto sem bivala v internatu na Lončarski stezi v Ljubljani. Pod gradom, nad tunelom. Sama megla in smog so zaznamovali tisto leto. Mislim, da sem se že takrat odločila, da ne bom ostala v tem poklicu. Slovenščino nas je učila profesorica Anka Brodnik, mama slovitega telovadca Janeza. Tudi ona je znala iz nas »potegniti« najboljše in nam literaturo približati na način, da smo jo vzljubile. Že pred polnoletnostjo me je potegnilo v politiko. V mladinski organizaciji na Vrhniki smo delali veliko, lahko rečem tudi dobro, predvsem pa na različnih področjih dela preživeli veliko časa. Ričko, Jaka,Vera in še nekateri so pustili sled. Organizirali smo pohode, mladinske delovne brigade, aktivna je bila dramska sekcija in še marsikaj. Ob stoletnici Cankarjevega rojstva smo ob vodstvu režiserja Voznyja in dramaturga Rodeta pripravili odmeven recital »V areni življenja sem stal« in z njim gostovali  ne le po Sloveniji, celo v Gevgeliji smo bili. Tudi sama sem v mladinski organizaciji   preživela veliko časa, tam  spoznala svojega moža  in se 1978 poročila. Študija tedaj nisem zaključila, kar obžalujem vse svoje življenje, sem pa ga veliko kasneje, ko sta moja otroka že odraščala. Zaposlila sem se v podjetju  Liko Vrhnika, delala na najrazličnejših področjih dela in v letu 2012 tudi dočakala njegov žalostni konec. Zdaj sem upokojena, mama dveh otrok in ponosna babica vnukinji in vnuku.

Tudi tvoj oče je bil prepoznaven Vrhničan.
Rastel je v družini z devetimi otroki na Vrhniki. Izučil se je za strojnega ključavničarja in se pri triindvajsetih poročil z mojo mamo, doma iz Podlipe pri Vrhniki. Ob delu se je izobraževal in napredoval v delovodjo Ščetinarne, potem ga je pot zanesla na Stanovanjsko skupnost na Vrhniki in končal je svojo poklicno  kariero  kot družbeni pravobranilec na Vrhniki.

Politično aktiven je bil od kar vem za njegovo delo in to v različnih organizacijah in društvih. Bil je odličen poznavalec gob in strasten gobar, moje gobarsko  navdušenje ima torej  korenine, bil je  velik ljubitelj narave in pohodov. Ne vem kolikokrat je s pohodno  skupino Lintverni  odšel peš z Vrhnike na Triglav. Preko petdeset let je sodeloval v pevskem zboru, nazadnje zboru Ivana Cankarja, začel pa je pri vrhniški godbi. Bil je čebelar, tudi zvest bralec različne literature in nenazadnje mož in oče. Vzgojo otrok in gospodinjstvo je prepuščal mami a, ko je bilo potrebno, se je vključil s svojo strogostjo, nepopustljivostjo in doslednostjo. Navadila sem se njegovih vzgojnih prijemov in ga kot takega sprejela. Z leti sva bila ne le oče in hči temveč tudi dobra prijatelja in pripovedoval mi je mnogo zgodb, ki so vpletale njegovo otroštvo, odraščanje in življenje na Vrhniki. Zadnja leta je poskrbel tudi za mamo, ki je zbolela za Alzheimerjevo boleznijo in me prepričal, da se človek lahko zanese nanj tudi v težkih okoliščinah. Minila so tri leta od njegove smrti in še vedno ga zelo pogrešam.

V Mah teatru si poleg pisanja člankov sodelovala tudi na recitalih, bila si zraven pri Flashmobu Zdravljice, si pa tudi vodja Literarne sekcije v našem društvu. Pišeš tudi za DVIG, DUDL, izdala pa si tudi svojo pesniško zbirko.
Pišem od kar pomnim. V šoli spise, kakšen je bil tudi nagrajen, občasno poezijo, članke za tovarniško glasilo Naše delo in še kaj. Pišem, ker čutim, da lahko kaj povem tudi  drugače, bolj jasno, bolje, kot to storim v pogovoru. In pišem, ker sem rada med ljudmi, ker jih slišim, ker se me njihove zgodbe dotaknejo. Zato sodelujem pri Dvigovemu ustvarjanju revij Kolo življenja, Pogovori z občani,  prispevkih za Naš časopis in morda še kje. Pisati pesmi meni pomeni pogovor s samo seboj. Tako rešim veliko osebnih stisk, težav, izrazim čustva žalosti, sreče, omilim izgubo dragih oseb in še kaj. Zato pesmi  prevevajo čustva. Ko včasih berem kakšno iz preteklih let ustvarjanja se morda ne strinjam z vsebino a gre za zapis trenutka in naj tak ostane. Zato je v pesmi vtisnjeno veliko čustvenega naboja. Ne pišem s ciljem biti všečna pač pa biti izpolnjena v svoji notranjosti, potešena bi lahko rekla. Nimam vzornikov, čeprav zelo rada prebiram druge avtorje . ..Pavčka, Lainščka, Kačičevo, Kosovela. Pesmi štirih so me prevzele že v mladosti, pa verjetno še kdo, Jesenin, Baudelaire, Puškin. Poezijo je treba brati počasi, večkrat in potem nenadoma začutiš v sebi avtorja, njegove občutke, sporočilo, pogled na razmere, v katerih je pesem nastajala in še marsikaj, kar se te dotakne.

Si pa tudi strastna bralka leposlovja. Pogovori s teboj o knjigah so vedno zanimivi. Kaj nam trenutno priporočaš?  
Ne spomnim se, da bi kdo od mojih zelo veliko bral, a knjige so bile doma vselej in zagotovo ne zgolj za postavljanje na police. Vem pa, da sta kasneje, ko je bilo časa več, brala tako oče kot mama.  Sama sem že v otroštvu veliko zahajala v knjižnico in Marija Iskrenovič, knjižničarka v Cankarjevi knjižnici na Vrhniki je znala diskretno vplivati na izbor čtiva. Že tedaj sem od domačih avtorjev Bevka, Jurčiča, Perocijeve, Finžgarja, tudi Cankarja In Grabeljška hitro prestopila med svetovne avtorje. Prevzel me je Zola, Cronin, sledila sem novostim na knjižnem trgu. Tudi danes prebiram veliko knjig a moram priznati, da bo šopek spominčic tudi pri meni vse večji in obsežnejši. Počasneje berem in manj si zapomnim kot včasih. A trenutki ob knjigah so še vedno zelo lepi in jih ne zamujam. Bralni krožek zagotovo pripomore tako za odločitev glede izbora naslova knjige in avtorja, pogovor o knjigi pa na morebitno odločitev za branje drugih del istega avtorja. Veliko mi pri izboru novih naslovov pomaga hči, ki je tudi sama strastna bralka. V zadnjem času me je pretresla zgodba Tare Westover – Osvobojena, navdušili in pretresli so me  Hitlerjevi pozabljeni otroci, avtorja Tim Tate in Ingrid von Oelthafen in povsem me je prevzela  domača povest Ferija  Lainščka Kurji pastir.

Kot članica sveta JSKD Vrhnika deluješ tudi širše. Kakšno je stanje ljubiteljske kulture pri nas?

Korona je marsikaj prinesla, na področju kulture pa  veliko odnesla, žal. Kulturni ustvarjalci za svojo motivacijo, za vzpodbudo pri  ustvarjanju potrebujejo živ stik…s poslušalci, z gledalci in obratno. Slednji si lahko ob nastopu v živo ustvarijo mnenje o kvaliteti, se nasmejijo, razvedrijo, sprostijo. Druženje in socializacija ustvarjalcev pa tudi ljudi nasploh sta nujna za razvoj, napredek ne le na kulturnem področju, pravzaprav povsod. Kultura pa je žal tudi denar, so ljudje, ki pomagajo k obstoju in razvoju posameznih dejavnosti. Sredstva za kulturo so omejena in vedno jih je premalo. Višina le teh ni odvisna zgolj od možnosti posamezne občine temveč v veliki meri tudi od posluha, ki ga imajo odločevalci za kulturo. Tega ni dovolj. Čuti se razmah dejavnosti  po tem skoraj dvoletnem odmoru na vseh področjih , a zares si želim, da bi se za vse ustvarjalce našlo tudi več posluha. S krepitvijo kulturnega udejstvovanja se krepi narodna identiteta, slovenski jezik, ljudi pa neprisiljeno navaja k dejstvu, da mora kultura postati in ostati tudi del vsakogar med nami. Želim si, da tako začutijo vsi  tisti, ki ustvarjajo, tisti, ki le spremljajo in seveda tisti, ki odločajo o tem, v katero smer bomo krenili.

Še nekaj namesto zaključka:
Vem, da nisem zapisala vsega, kar me je zaznamovalo in kar me je oblikovalo.  Zavedam se, da se učimo, dokler obstajamo. Zdaj name vpliva že hči, kmalu bo vnuk. Vplivajo posamezniki s k katerimi se vsakodnevno srečujem, vplivajo ljubitelji in ustvarjalci vsega lepega, zanimivega, doživetega. Vpliva okolje, v katerem živim in želim si, da bi bilo teh pozitivnih vibracij še veliko. Znam jih prepoznati in nekatere med njimi uporabiti in vem, da mi je tudi zato  tako lepo.

 

Pripravil Miran Setnikar, napisala Dragica Krašovec

 

 

 

 

 

 

Oglejte si tudi