Povej nekaj o sebi,
Dragica!
Pisati o sebi se mi zdi od vsega najtežje. Še malo ni zabavno, človeka na
neki način razgali, drugim pa daje nešteto možnosti za dvome, ocenjevanje,
preverjanje dejstev in še kaj. Sem Vrhničanka, od rojstva in kot Vrhničanka se
počutim tudi danes. Rada imam ta kraj, okolico, ljudi, ki jih še srečujem in
prepoznavam iz otroštva. V ta kraj sem
bila tako rekoč zaljubljena in zelo težko sem jo zapustila. Vrhničan je tudi
oče, rodil se je tam in pred tremi leti tam tudi umrl. Pogosto se je šalil … Kot otrok sem
živel Ob potoku, dobrih sto m proč sem si ustvaril na Idrijski dom, še sto m stran na Kurirski sem
zgradil lastno hišo in 200 m proč bo moj zadnji dom. Seveda je imel v mislih
vrhniško pokopališče. Tako je tudi bilo. Večino otroštva sem preživela pri
očetovi mami, moji stari mami. Zelo povezani sva bili in zelo sem jo imela
rada. Bila je prava cankarjanska mati. Skromna, poštena, delovna in z velikim
srcem. Ob njej sem se počutila varno, ljubljeno, zaželeno. Na njivah v bližini
doma, pa Pri »cegonci« in na Mirkah sva preživeli veliko časa in se veliko
pogovarjali. Mama je bila tuberkulozna bolnica in zdravljenje je zahtevalo
veliko odsotnosti, odrekanj. V delavski družini sva bila dva otroka. Poleg mene
še mlajši brat. Kljub veliki razliki v letih sva odraščala zelo povezana in
navezana drug na drugega. Osnovno šolo sem obiskovala na Vrhniki. Šola Ivana
Cankarja je bila tedaj skoraj nova in vključevala je učence ne le z Vrhnike
temveč tudi iz okoliških krajev,
Ligojne, Podlipe, Verda, Bistre, Loga,
Dragomerja. Spomnim se nekaterih učiteljev, ki so za vselej ostali v mojem spominu
kot odlični pedagogi, predvsem pa ljudje s posluhom za otroke, ki so prihajali
iz zelo različnih okolij. Hotela sem
nadaljevati šolanje na gimnaziji. A doma nisem našla posluha in podpore in
nekako iz trme in kljubovalnosti sem šolanje nadaljevala na Šoli za medicinske
sestre v Ljubljani. Šola je imela sprejemne izpite, ki sem jih z lahkoto
opravila in je bila internatskega tipa. Eno leto sem bivala v internatu na
Lončarski stezi v Ljubljani. Pod gradom, nad tunelom. Sama megla in smog so
zaznamovali tisto leto. Mislim, da sem se že takrat odločila, da ne bom ostala
v tem poklicu. Slovenščino nas je učila profesorica Anka Brodnik, mama
slovitega telovadca Janeza. Tudi ona je znala iz nas »potegniti« najboljše in
nam literaturo približati na način, da smo jo vzljubile. Že pred polnoletnostjo
me je potegnilo v politiko. V mladinski organizaciji na Vrhniki smo delali
veliko, lahko rečem tudi dobro, predvsem pa na različnih področjih dela
preživeli veliko časa. Ričko, Jaka,Vera in še nekateri so pustili sled.
Organizirali smo pohode, mladinske delovne brigade, aktivna je bila dramska
sekcija in še marsikaj. Ob stoletnici Cankarjevega rojstva smo ob vodstvu
režiserja Voznyja in dramaturga Rodeta pripravili odmeven recital »V areni
življenja sem stal« in z njim gostovali
ne le po Sloveniji, celo v Gevgeliji smo bili. Tudi sama sem v mladinski
organizaciji preživela veliko časa, tam
spoznala svojega moža in se 1978 poročila. Študija tedaj nisem
zaključila, kar obžalujem vse svoje življenje, sem pa ga veliko kasneje, ko sta
moja otroka že odraščala. Zaposlila sem se v podjetju Liko Vrhnika, delala na najrazličnejših
področjih dela in v letu 2012 tudi dočakala njegov žalostni konec. Zdaj sem
upokojena, mama dveh otrok in ponosna babica vnukinji in vnuku.
Tudi tvoj oče je bil prepoznaven Vrhničan.
Rastel je v družini z devetimi otroki na Vrhniki. Izučil se je za strojnega
ključavničarja in se pri triindvajsetih poročil z mojo mamo, doma iz Podlipe
pri Vrhniki. Ob delu se je izobraževal in napredoval v delovodjo Ščetinarne,
potem ga je pot zanesla na Stanovanjsko skupnost na Vrhniki in končal je svojo
poklicno kariero kot družbeni pravobranilec na Vrhniki.
Politično aktiven je bil od kar vem za njegovo delo in to v različnih organizacijah in društvih. Bil je odličen poznavalec gob in strasten gobar, moje gobarsko navdušenje ima torej korenine, bil je velik ljubitelj narave in pohodov. Ne vem kolikokrat je s pohodno skupino Lintverni odšel peš z Vrhnike na Triglav. Preko petdeset let je sodeloval v pevskem zboru, nazadnje zboru Ivana Cankarja, začel pa je pri vrhniški godbi. Bil je čebelar, tudi zvest bralec različne literature in nenazadnje mož in oče. Vzgojo otrok in gospodinjstvo je prepuščal mami a, ko je bilo potrebno, se je vključil s svojo strogostjo, nepopustljivostjo in doslednostjo. Navadila sem se njegovih vzgojnih prijemov in ga kot takega sprejela. Z leti sva bila ne le oče in hči temveč tudi dobra prijatelja in pripovedoval mi je mnogo zgodb, ki so vpletale njegovo otroštvo, odraščanje in življenje na Vrhniki. Zadnja leta je poskrbel tudi za mamo, ki je zbolela za Alzheimerjevo boleznijo in me prepričal, da se človek lahko zanese nanj tudi v težkih okoliščinah. Minila so tri leta od njegove smrti in še vedno ga zelo pogrešam.
V Mah teatru si poleg
pisanja člankov sodelovala tudi na recitalih, bila si zraven pri Flashmobu
Zdravljice, si pa tudi vodja Literarne sekcije v našem društvu. Pišeš tudi za
DVIG, DUDL, izdala pa si tudi svojo pesniško zbirko.
Pišem od kar pomnim. V šoli spise, kakšen je bil tudi nagrajen, občasno
poezijo, članke za tovarniško glasilo Naše delo in še kaj. Pišem, ker čutim, da
lahko kaj povem tudi drugače, bolj
jasno, bolje, kot to storim v pogovoru. In pišem, ker sem rada med ljudmi, ker
jih slišim, ker se me njihove zgodbe dotaknejo. Zato sodelujem pri Dvigovemu
ustvarjanju revij Kolo življenja, Pogovori z občani, prispevkih za Naš časopis in morda še kje. Pisati
pesmi meni pomeni pogovor s samo seboj. Tako rešim veliko osebnih stisk, težav,
izrazim čustva žalosti, sreče, omilim izgubo dragih oseb in še kaj. Zato pesmi prevevajo čustva. Ko včasih berem kakšno iz
preteklih let ustvarjanja se morda ne strinjam z vsebino a gre za zapis
trenutka in naj tak ostane. Zato je v pesmi vtisnjeno veliko čustvenega naboja.
Ne pišem s ciljem biti všečna pač pa biti izpolnjena v svoji notranjosti,
potešena bi lahko rekla. Nimam vzornikov, čeprav zelo rada prebiram druge
avtorje . ..Pavčka, Lainščka, Kačičevo, Kosovela. Pesmi štirih so me prevzele
že v mladosti, pa verjetno še kdo, Jesenin, Baudelaire, Puškin. Poezijo je
treba brati počasi, večkrat in potem nenadoma začutiš v sebi avtorja, njegove
občutke, sporočilo, pogled na razmere, v katerih je pesem nastajala in še
marsikaj, kar se te dotakne.
Si pa tudi strastna bralka leposlovja. Pogovori s teboj o
knjigah so vedno zanimivi. Kaj nam trenutno priporočaš?
Ne spomnim se, da bi kdo od mojih zelo veliko bral, a knjige so bile doma
vselej in zagotovo ne zgolj za postavljanje na police. Vem pa, da sta kasneje,
ko je bilo časa več, brala tako oče kot mama. Sama sem že v otroštvu veliko zahajala v
knjižnico in Marija Iskrenovič, knjižničarka v Cankarjevi knjižnici na Vrhniki
je znala diskretno vplivati na izbor čtiva. Že tedaj sem od domačih avtorjev
Bevka, Jurčiča, Perocijeve, Finžgarja, tudi Cankarja In Grabeljška hitro
prestopila med svetovne avtorje. Prevzel me je Zola, Cronin, sledila sem
novostim na knjižnem trgu. Tudi danes prebiram veliko knjig a moram priznati,
da bo šopek spominčic tudi pri meni vse večji in obsežnejši. Počasneje berem in
manj si zapomnim kot včasih. A trenutki ob knjigah so še vedno zelo lepi in jih
ne zamujam. Bralni krožek zagotovo pripomore tako za odločitev glede izbora
naslova knjige in avtorja, pogovor o knjigi pa na morebitno odločitev za branje
drugih del istega avtorja. Veliko mi pri izboru novih naslovov pomaga hči, ki
je tudi sama strastna bralka. V zadnjem času me je pretresla zgodba Tare
Westover – Osvobojena, navdušili in pretresli so me Hitlerjevi pozabljeni otroci, avtorja Tim Tate
in Ingrid von Oelthafen in povsem me je prevzela domača povest Ferija Lainščka Kurji pastir.
Kot članica sveta JSKD Vrhnika deluješ tudi širše. Kakšno je stanje ljubiteljske kulture pri nas?
Korona je marsikaj prinesla, na področju kulture pa veliko odnesla, žal. Kulturni ustvarjalci za svojo motivacijo, za vzpodbudo pri ustvarjanju potrebujejo živ stik…s poslušalci, z gledalci in obratno. Slednji si lahko ob nastopu v živo ustvarijo mnenje o kvaliteti, se nasmejijo, razvedrijo, sprostijo. Druženje in socializacija ustvarjalcev pa tudi ljudi nasploh sta nujna za razvoj, napredek ne le na kulturnem področju, pravzaprav povsod. Kultura pa je žal tudi denar, so ljudje, ki pomagajo k obstoju in razvoju posameznih dejavnosti. Sredstva za kulturo so omejena in vedno jih je premalo. Višina le teh ni odvisna zgolj od možnosti posamezne občine temveč v veliki meri tudi od posluha, ki ga imajo odločevalci za kulturo. Tega ni dovolj. Čuti se razmah dejavnosti po tem skoraj dvoletnem odmoru na vseh področjih , a zares si želim, da bi se za vse ustvarjalce našlo tudi več posluha. S krepitvijo kulturnega udejstvovanja se krepi narodna identiteta, slovenski jezik, ljudi pa neprisiljeno navaja k dejstvu, da mora kultura postati in ostati tudi del vsakogar med nami. Želim si, da tako začutijo vsi tisti, ki ustvarjajo, tisti, ki le spremljajo in seveda tisti, ki odločajo o tem, v katero smer bomo krenili.
Še nekaj namesto zaključka:
Vem, da nisem zapisala vsega, kar me je zaznamovalo in kar me je
oblikovalo. Zavedam se, da se učimo,
dokler obstajamo. Zdaj name vpliva že hči, kmalu bo vnuk. Vplivajo posamezniki
s k katerimi se vsakodnevno srečujem, vplivajo ljubitelji in ustvarjalci vsega
lepega, zanimivega, doživetega. Vpliva okolje, v katerem živim in želim si, da
bi bilo teh pozitivnih vibracij še veliko. Znam jih prepoznati in nekatere med
njimi uporabiti in vem, da mi je tudi zato tako lepo.
Pripravil Miran Setnikar, napisala Dragica Krašovec