V majski številki Našega časopisa sem prebral o zadnjih dnevih druge svetovne vojne, kot so jih doživljali na Logu. Umikajoča nemška vojska, prihajajoči zmagovalci. Obstreljevanje. Moralo je biti precej hudo. Sam tistih granat nisem slišal ali občutil. Bil sem na poti slovenskih beguncev v Vetrinje. Že kmalu po tem, ko sem se vrnil iz Vetrinja, sem na našem dvorišču naletel na dvoje jam od eksplozije granat in tudi vežna vrata so imele luknje od šrapnelov. 

V tistih dneh se je umikala od doma množica Slovencev, ki so se bali prihajajočega novega totalitarnega komunističnega režima, ki je bil utemeljen v Rusiji in o katerem so lahko do takrat že marsikaj prebrali. V vojnih letih pa so z njihove strani marsikaj hudega slišali in doživeli. 

Med temi umikajočimi Slovenci je bila tudi naša družina: mama, starejša hčerka, jaz in najmlajši bratec. Moja najstarejša sestra je ostala doma. Še enkrat sem prebral zapis Mihe Rusa, sina Brinovčevega Cirila, ki se ga še spominjam, kot tudi vseh njegovih bratov in sester. Franc je umrl tukaj, v Argentini, starejši Tonček pa neznano kje v povojnih pomorih. V članku so lepo opisani dnevi, ko se je bližala hercegovska divizija proti že izpraznjeni Ljubljani in z njimi tako opevana »svoboda«. Sam se tega ne morem spominjati, ker smo se z mamo, sestro Kristino in mojim bratom, starim malo več kot eno leto, že začeli pomikati z neštevilno množico, ki je bežala pred »osvoboditelji« proti Ljubljani, in se tam pridružili neskončni koloni vozov, ki so prihajali iz dolenjske smeri. 

Najprej smo se ustavili v Ljubljani v gostilni Pod lipo, ki je bila last Zanoškarjevih iz Dragomerja. Tam so našo mamo poznali, ker je včasih hodila k njim v »žernado« (dnino). V živem spominu na tisti večer mi je ostalo, ko sta prišla mlad domobranec in njegova vsa objokana nevesta. Izvedela je, da so ji doma »osvoboditelji« pobili starše. Fanta se še dobro spomnim, imel je okrogla očala, značilna iz tistih časov, dekle pa lepe dolge lase. Naslednje jutro smo krenili skozi Tomačevo, se ustavili pri Tadolejevi Karlini (če se ne motim, se je tako imenovala). Zapomnil sem si, da mi je ob slovesu dala kos kruha, potresenega s sladkorjem.

V tisti množici smo srečali nekega Srba, ki je imel lase dolge do pasu. Zanj so rekli, da se je zaobljubil, da jih ne bo prej ostrigel, dokler ne bo videl kralja Petra. Verjetno ga ni videl nikoli več. No, in tam nekje smo se srečali z Brinovčevo Milko s konjsko vprego. Na vozu so bili še Dani, Milan in Francka. Ob srečanju z njimi je mama pustila svojo kripco (ročni voziček) in preložila na njihov voz, kar smo ob odhodu vzeli s seboj. To pa je bilo malo perila za najmlajšega Jožeta, kruh in prekajeno meso.

Na cesti proti Gorenjski je bila že prava množica vozov, pešcev in kolesarjev, ki so se pomikali proti Tržiču. Proti večeru smo se Brezovčani ustavili nekje med Kranjem in Tržičem, ker je imel kaplan g. Koman s seboj eno salamo in jo razdelil najprej med nami mlajšimi. Med »obedom« je pritrdil podobico Marije Pomagaj na bližnje drevo. Zmolili smo še kratko molitev, potem pa trumoma naprej. Naslednje jutro, ko smo prispeli do Ljubelja, se je vse ustavilo. Nemci so zastražili predor in pustili skozi samo vojaščino. Tu je bilo vse zabasano in v skrbeh. Prišlo je do pregovarjanja med Nemcem in nekim srbskim častnikom. Nemec se ni vdal, Srb je potegnil pištolo in ga na mestu ustrelil. A mi kljub temu nismo mogli skozi predor. Tako smo se morali tisto grozno noč podati po strmih klancih čez prelaz. Uboga živina je komaj vlekla pretežke vozove. Da bi malo olajšali težo, je marsikdo odvrgel svojo dragoceno prtljago v prepad.

Na prelazu se nam je vsaj malo odvalila skrb, ko smo izvedeli, da je Rupnikov udarni bataljon razbil partizansko zasedo na mostu čez Dravo v Borovljah. To je bila zadnja domobranska zmagovita bitka z boljševiki. Menda so se Angleži čudili njihovi izurjenosti. Tam je menda padlo na desetine partizanov, noben domobranec. Ni dvoma, da je bil to pravi udarni bataljon.

Tako smo prišli popoldne na tragično in že z množico napolnjeno Vetrinjsko polje.

Ata je bil takrat pri domobranski postojanki pri Svetem Gregorju. Z njim smo se srečali v okolici Kranja. Bil je malo hud, zakaj smo šli od doma. Toda to ga je rešilo. Drugače bi šel z ostalimi v smrt.

Še to moram omeniti, kar je že znano. Slovenska narodna vojska (pravim narodna vojska, ker se je bojevala pod slovenskim poveljstvom in v slovenskem jeziku) je morala odložiti orožje na oni strani Drave. Od tam naprej sem opazil partizane v gozdu ob cesti z nasmehom na obrazih. So že vedeli, zakaj. Strašna je bila sramotna zmota Angležev, da je prišlo do te izdaje. Vsega se ne spominjam dobro. Mogoče dober teden se je govorilo, da kdor hoče, se lahko vrne. Gromovi so se odločili, da se vrnejo, češ kaj pa lahko naredijo dvema ženskama. To sta bili mama in hči Mici, ki nista nikomur skrivili nobenega lasu. Pa še tako je bilo na splošno skoraj prepričanje, da se bodo lahko vsi vrnili, ker zavezniki ne bodo dopustili, da bi v Jugoslaviji zavladal komunizem. Ne vem, kot jaz razumem, da se ni vedelo, da je bilo že prej v Jalti vse dogovorjeno.

S tem prepričanjem so me poslali z Gromovima nazaj domov, da ne bo 19-letna sestra Štefka sama doma. Na vozu so bili tudi Brinovčev Milan in revica sestra Francka, ki je imela vse zatečeno lice, ker jo je bolel zob. Na pot domov smo se odpravili v prepričanju, da se kmalu spet vidimo. Tako smo prišli do Ljubelja. Ob prispetju do predora na Ljubelju so nas že ustavili »osvoboditelji«. Tam so nam vse pokradli. Na vozu smo imeli tudi eno vrečo obutve iz razpadle Pekove tovarne v Tržiču. Sam sem imel obute gojzarje, ki mi jih je priskrbel Miklavžev Albin z Lukovice in tako sem se izmazal z dobro obutvijo. Miklavžev Albin in brat Jaka sta tudi izginila v povojnih pobojih. Doma je ostala sestra Ivanka in starši. Ivanka je potem tudi kar naenkrat umrla. Če se ne motim, je tako rodbina Lampretovih izumrla. Ivanke se spominjam kot lepe črnolase dekle. Ubogi starši. Na oni, že »osvobojeni« strani so pa nas čakali »prijazni« ljudje. Malo so nas zafrkavali in potem spustili naprej. Hude komplikacije pa je imel en partizan s svojo ženo, ki sta z nami šla s kolesom. Jasno je moral dokazati, da je res partizan. Spominjam se, da je komandir tako vpil nanj, da so se mu cedile sline iz ust. Ko sem čez čas videl zloglasnega Mačka, sem se takoj spomnil nanj, čeravno ni bil ravno on.

Na poti od Tržiča do Kranja smo srečali Matijevo ali Brinovčevo mamo in pa Jaklčovo, mislim, da se je imenovala Micka. Šli sta na Koroško po svoje konje. Ne vem, kako se je to potem končalo. Vrnili sta se obe. Ko pridemo opoldne na Lukovico, smo tam pri Smodinovih zvedeli, da je protitankovska granata raznesla Mežnarjeva dvojčka Justija in Srečkota. Doma nisem našel nikogar. Šel sem do tete Mici, tudi tam ni bilo moje sestre. Nazadnje sem jo dobil pri Brinovčevih in me je vsa vesela objela. Od tam se spomnim enega Italijana, ki se je vračal. Bil je zgoraj na balkonu (ganku) in po tleh pobiral koruzna zrna. Spodaj pod cesto pri Mesesnel je pa že bila »ljudska milica«. Bila sta dva, vem, da je bil eden od njiju Miškov Jernej s puško in sta odgnala tega človeka. Bog ve, kako je ta človek končal.

Po mojem povratku sva s sestro ostala sama doma. Vse do jeseni nisva vedela, kje so naši, ali so sploh še živi. Koliko noči je sestra takrat prejokala. Oba sva najbolj boleče pogrešala malega Jožita. Končno pa enkrat pride dopisnica z novico, da so vsi živi in zdravi. Takrat smo mislili, da se bo sestri od veselja zmešalo.

Življenje pa je šlo naprej. Sam sem takrat obiskoval drugi razred osnovne šole. Ko sem prišel neko popoldne sredi zime iz šole domov, sem našel hišo odprto in prazno. Kaj se je zgodilo? Prišla sta partizan in partizanka tam nekje od Iga, naložila vse, kar sta mogla, češ to je »ljudska last«. Jasno, ata je bil eden prvih, ki se je s skupino fantov z Brezoviške fare uprl njihovem terorju in ustanovili so postojanko vaške straže v šoli na Logu. Tako je bil označen kot »narodni izdajalec« in njegova lastnina je postala »ljudska last« vključno s hišo in ohišnico. Ker se okupator ni brigal za varnost prebivalstva, so se morali sami braniti. Ob ustanovitvi vaške straže v šoli na Logu so Italijani dali vsakemu 10 patronov, neke dolge francoske puške in vsakemu dve bombi, pa še en star francoski mitraljez. S tem naj bi se branili pred Dolomitskim odredom. Logično bi bil absurd, da bi zatrjeval, da so se ti fantje bojevali z belimi rokavicami. Eno noč so bili napadeni, a so bili k sreči odbiti s pomočjo posadke iz Kušljanovega gradu. Na Brezovici je bila v vojaških barakah močna italijanska garnizija, a takrat ni bilo nobenega v pomoč. Šele sredi dopoldneva, ko se je dvignila barjanska megla, so pridrveli s tankom ali tanki vprašujoč, kje so partizani. In kaj so naredili? Šli so skozi Drenov grič in Horjul do Brezij, tam nekaj požgali in to je bilo vsa njihova pomoč. In kdo je bil kriv požiga? Ta beli, logično. Partizani pa so se umikali v hrib, imenovan Ključ. V Brezjah se je akcija ustavila. Tega dogodka se gotovo spominja še kdo, ki je še živ. To se je dogajalo jeseni leta 1942. 

Doma sem bil do leta 1954. Takrat sem dobil potni list z dovoljenjem, da se odselim k svojim staršem v Argentino. Slovenijo sem uspel ponovno obiskati šele ob njeni osamosvojitvi. Domovina je nepozabna, to doživljamo vsi Slovenci v Argentini.

Franci Jarc