Ko to pišem, ne morem, da se mi ne bi orosilo oko – enako je bilo čutiti med vsemi stotimi pohodniki, ki smo se zbrali v sončnem opoldnevu v nedeljo, 24. novembra. Naj se sliši še tako formalno, so osebe, ki ni treba, da bi bile ne vem kakšne osebnosti, a imajo v našem spominu vedno prav posebno mesto.
Kar dolga kača, ki so jo sestavili pohodniki z nekaj štirinožnimi prijatelji, se je začela vzpenjati ob vznožju Debelega hriba. Malce smo morali postati, saj sta se nam pridružila tudi najmlajša udeleženca, ki sta pred kratkim upihnila prvo svečko. Nič ne de, če sta po poti omagala in zaspala v nahrbtnikih mamice in babice, biti na svežem zraku je tudi nekaj. To so v en glas potrdili pohodniki iz Dragomerja, z Loga, iz Centra Janeza Levca, kamor je Tilen hodil v šolo, in društva Sožitje Ljubljana in Vrhnika ter preostali prijatelji.
Vsem so lep sončni popoldan, prijetna družba in sproščen klepet polepšali konec tedna, ki se je začel deževno in turobno; deževna sobota sprva res ni obetala nič dobrega. Za topel zaključek res lepega in predvsem množičnega pohoda so poskrbeli v gasilskem domu v Dragomerju, kjer smo se pogreli ob čaju in ''kuhančku'' ter manjših prigrizkih …
Tako smo vsi v en glas sklenili – Tilnov pohod naj postane tradicionalen pohod. Datum pohoda pa se navezuje na zadnjo nedeljo v novembru.

Irena Vidic