Izobraževanje mentorjev univerz za tretje življenjsko obdobje (UTŽO)

Slovenska mreža UTŽO je povabila mentorje univerz za tretje življenjsko obdobje na cikel spletnih srečanj poimenovanih

Delovati ustvarjalno in tako psihološko obvladati pandemijo. Napovedana so tri srečanja, na katerih smo in še bomo obravnavali naslednje teme: 1. Skupnost 2. Digitalizacija 3. Zakaj nas je pandemija tako pokosila

V prispevku Nika Gams predstavlja prvo (skupnost) in tretjo temo, Olga Drofenik pa drugo (digitalizacija) s spletnega srečanja.

Skupnost Uvodne misli in vodenje razprave: prof. dr. Ana Krajnc

18. februarja je potekalo prvo srečanje, na katerem smo govorili o skupnosti. Karantena nas je izolirala od skupnosti in živih stikov. Ohranjali smo jih s pomočjo telefonov in različnih aplikacij, ki so nam poleg zvoka pokazale tudi sliko, zvok in slika skupaj nam povesta več. Ker ljudje ne zaupamo več vladi (to je svetovni pojav), se iz socialnih procesov ugotavlja nastajanje in odkrivanje skupnosti. Skupnosti se borijo za splošno dobro in so naše zaledje. Delajo v prid članom in imajo stroga pravila delovanja, ki so za vse enaka. Kdor ta pravila prekrši, je izločen iz skupnosti. Tu ni hierarhije. Turbo kapitalizem je zapustil ljudi. Primer: pri nakupu cepiva je primarni cilj profit in ne usluga. Zato se naše zaupanje preseli v skupnost. (V ZDA obstaja skupnost, ki za 2 milijona ljudi ustvarja brezplačno energijo, pri nas imamo skupnost v Anhovem, kjer se borijo za oskrbo s čisto vodo). Tudi UTŽO je skupnost, vsi jo potrebujemo, imeti moramo skupno zaledje. Med seboj si moramo zaupati. Priti moramo do drugačnega načina povezovanj, k temu nam pomaga tudi nova tehnologija. Skupnosti iščejo skupno (splošno) dobro. To naj bi bilo brezplačno in vsem na razpolago. Sedaj imamo kot skupno dobro pohodne poti, brezplačne oglede, … Za skupno dobro se trudijo nevladne organizacije in s tem motijo kapital. Nastajajo iniciative in jih bo vedno več. Zakaj rabimo skupnost? Ker smo družbena bitja, vežejo nas skupni cilji in skupna odgovornost. To nam je pokazala korona. Človek ne preživi sam. Med korono smo pogrešali ljudi. Skupnost je ena od poti za premagovanje pandemije. Če se bomo odpovedali novi tehnologiji, se odpovemo skupnosti, gojiti moramo skupnost in pripadnost. Tudi UTŽO bo delovala na novih temeljih. Vplivati moramo na svoje okolje kot zgled in tako privabiti nove udeležence. Nekaterim vrednote pomenijo več kot kapital. Vrednota je znanje in to je za delovanje UTŽO glavno.

Digitalizacija Predstavitev in vodenje razprave Miha Kržič

14. aprila je potekalo drugo spletno srečanje. G. Kržič nam je predstavil, kako so na ljubljanski UTŽO začeli s pripravami in kako so potekala prva virtualna učenja. Še preden je karantena zaprla vrata učilnic je »potipal« med kolegi, računalničarji, kaj mislijo o učenju na daljavo. Bil je kar malo razočaran, saj so bili v večini mnenja, da bi raje počakali. No, vseeno so začeli z brezplačnim usposabljanjem mentorjev iz univerz za tretje življenjsko obdobje, zanimanje je bilo veliko, usposabljanj se je udeležilo preko 400 mentorjev. Konec oktobra so v Ljubljani začeli s prvimi virtualnimi usposabljanji preko zoom-a. Na usposabljanju so mentorji hitro usvojili osnovne korake uporabe zooma, povsem drugače pa je bilo, ko so ga morali uporabljati v praksi. Veliko so mentorjem pomagali s programom za oddaljen dostop (team viewer). Mentorjem so na usposabljanju tudi priporočili, naj sami raziskujejo možnosti, ki jih nudi zoom. Tako se lahko največ naučijo. Začetki so bili težki, kar 40 minut je trajalo, da so se vsi študentje uspeli vključiti. Tri tedne je trajalo, da so premagali tehnične težave. To velja le za študente, ki so imeli predhodno osnovno znanje uporabe računalnika. Za uporabnike zoom-a velja t. im zoom bontona Na srečanje se prijavimo pravočasno – 5 minut prej s svojim priimkom in imenom. Sklicatelj začne točno ob uri.Povezave ne posredujemo nepovabljenim.Še pred prijavo preverimo delovanje, kamere, mikrofona, zvočnikov.Kamere imamo vklopljene, razen če se dogovorimo drugače. Kamero usmerimo tako, da se vidi naš celoten obraz.Mikrofone imamo IZKLOPLJENE. Poskrbimo, da v prostoru nimamo vključenih motečih naprav (vklopljen TV, radio, mobilnike damo na tiho zvonjenje ipd.).
V pogovor se vključujemo, ko smo povabljeni. Uporabljamo vljuden in spoštljiv jezik, ne skačemo v besedo. K besedi se prijavimo z dvigom roke.Med srečanjem ne klepetamo v oknu za sporočila (Chat) z ostalimi udeleženci. Med srečanjem se ne prehranjujemo.Srečanje lahko snema ali fotografira le sklicatelj (nedovoljeno snemanje je kaznivo!) v soglasju z udeleženci.V ozadju nimamo odprtih še drugih programov in aplikacij na računalniku ali telefonu, saj motijo našo pozornost.

Zakaj nas je pandemija tako pokosila, kako psihološko premagati covid
Predstavitev in vodenje razprave dr. Ana Krajnc.
8. aprila smo se srečali že tretjič. Tokrat je bila tema o psiholoških problemih, ki spremljajo covid in kako jih premagovati. Zavedati se moramo, da je človek družbeno bitje, sam ne more preživeti. Nekako pri petih letih otroci spoznajo pravila socialnega življenja, naučijo se živeti z okolico, temu rečemo socialno rojstvo, naučijo se zadovoljevati svoje psihosocialne potrebe. Po Maslowu (Abraham Maslow, ameriški psiholog) je človek družbeno bitje, ker ima prirojene potrebe po temeljnih čustvih. Osnovna potreba je fiziološka potreba (hrana, toplota,..), sledijo pa čustvene potrebe po varnosti, pripadnosti in ljubezni, spoštovanju, spoznavanju, estetska potrebe in končno potreba po samoaktualizaciji /samouresničitvi. Če človekove čustvene potrebe niso zadovoljene, se človek zruši. Močnega te obdrži ohranjanje čustev. Ko teh čustev ni, človek pogreša ljudi. To potrjuje, da je človek družbeno bitje. Človek mora čutiti, da ga imajo drugi radi. Tako se počuti tudi varnega. Zavedati se mora, da se na ljudi, ki jim pripada, lahko zanese. Vedeti mora, da ga imajo radi in da ima on rad njih. To je občutek varnosti. Prav tako mora ohraniti samospoštovanje. Če mu to odvzamemo, človek zblazni. Človek ne more ves čas živeti v stresu. Zato mora navezovati stike. Če znamo ohranjati stike tudi v času izolacije, se stresa znebimo. V tem času je zato tako pomembno znati uporabljati tehnologijo kot sta telefon in računalnik. Stvari, ki človeka nagradijo z občutkom lepega – z ugodnimi občutki, človeka napolnijo z zadovoljstvom, tako zadovolji tudi estetsko potrebo. Človek, ki se samouresničuje, ki uresničuje svoje sanje, bo na svojem področju najboljši in bo na svojem področju dosegel največ (umetniki, …). Takšni tudi živijo dlje kot je povprečna starost v njihovem času. Odnosi oblikujejo človeški značaj in usodo. Ljudje se oblikujemo z odzivom drugih. Če je nekdo stalno kritiziran, se oblikuje v zgubo. Z odnosi dobivamo pozornost, ki pa smo jo v karanteni zaradi covida nenadoma izgubili. V tem primeru so pomembne naše čustvene zaloge, ki so osnova za naše ravnotežje. Ljudje, ki imajo premalo čustvene moči, so ranljivi. Primanjkljaj čustev za zadovoljitev prirojenih potreb vodi v čustveno motenost, vedenjsko motenost, osamljenost in izgubo odnosov z ljudmi ter končno v duševno bolezen. V času karantene imamo čas, da se ukvarjamo s seboj, imeti pa moramo tudi odnose z ljudmi. Pomembna so virtualna in telefonska srečanja. Oseba, ki nima dovolj psihosocialnih stikov in čustev, začne drugače doživljati stvari, verjame čudne stvari (npr. da s cepljenjem dobiš čip), postanejo čustveno motene. Temu stanju sledi vedenjska motenost, ki ima lahko tudi težke posledice (umikanje v samoto, nasilje, umori). Če okolje na te spremembe ne reagira, vodi ta osamelost v depresije, samomore. Zato moramo poskrbeti zase dokler smo še dovolj aktivni. Imeti moramo cilje, ki jih želimo uresničiti. Gojiti moramo stike z ljudmi, s sporočili, s telefonskimi klici. Digitalizacija nam omogoča, da lahko vzpostavimo stike s komerkoli, kjerkoli na svetu. Zato:« Spremembe se začenjajo pri ljudeh in za osamljenost ni razloga.« Zahvaljujem se prof. dr. Ani Kranjc za zanimivo predavanje. Kaj več o tem pa lahko preberemo v njeni knjigi Spoznaj sebe in druge.