Pred letošnjim prvim majem, praznikom dela, sem za odgovore na par vprašanj zaprosil uspešnega mladega podjetnika Luko Kermavnerja dipl. org., ki ima, skupaj s Kermavnerjevo  družino, nove poslovne prostore podjetja AMK Servis d.o.o,. v Dragomeru, na Vrhniški cesti 25A. https://amkservis.si/

Ob letošnjem godu Lukovega očeta Marka, (25.4.) so, kot vsako leto, malo skupaj posedeli in ob tej priložnosti je stekel pogovor tudi o življenju družine kovača Alojzija Kermavnerja, ki je bil, kot 9. otrok, rojen 31.12.1903, v Vnanjih Goricah pri Žirovčevem Antonu.

Zahvaljujem se Luki, da je na hitro zbral in zapisal nekaj informacij in ob tem dodal, da je dragocenih zgodb na to temo še malo morje. Dodaja tudi, da so bili njegovi predniki res Legende!

Luka je takole odgovoril na vprašanja:

Kdo je začel in nadaljeval s kovačijo na Brezovici pri Ljubljani?

Moj stari oče Alojzij se je rodil v Vnanjih Goricah, hišna številka 51, pri Antonu in v mladosti, približno pred 100 leti,  kupil posest na Brezovici, ob Tržaški cesti, nasproti gasilskega doma in pričel s kovačijo. Kupil je tudi močvirje v Radni.  Po drugi svetovni vojni, leta 1945, so starega očeta Alojzija ubili, pokradli vse orodje in posest nacionalizirali. Kasneje so domačijo nazaj, od države, odkupili  stara mama Marija (doma iz Medna), ata Lojze in njegovi sestri Francka in Mimi. Močvirje v Radni so osušili, z na roko skopanimi jarki ter utrdil z navoženim materialom. Za kovaški poklic se je odločil tudi ata Lojze in se za splošnega kovača izučil, pri Drašlerju na Viču. Takrat je bil star približno 18 let. Leta 1957 je šel za dve leti k soldatom (vojakom). Oblast jim je prepovedala vstop v njihovo delavnico, ker je bilo vse nacionalizirano. Tudi v hišo so jim naselili stranke.

Pred hišo je bila nekoč lipa, pri delavnici pa hruška. S širitvijo Tržaške ceste, jim je bilo odvzeto tudi to.

Leta 1962 je šel ata Lojze sam v Nemčijo, kjer je delal v šlosariji (bil je varilec). Kolega mu je napisal garancijski list (priporočilo), da je lahko delal v gradbeništvu. Tam je delal pol leta. Potem pa je dobil naslov drugega podjetja, kjer so potrebovali delovno silo za izgradnjo: Burdamoden v Ofenburgu. Ata je sodeloval pri izgradnji stolpnice od temeljev do zaključne predaje. Napredoval je od pomožnega delavca do žerjavista.

Vmes je hotel za praznike domov, a je še preden naj bi zapustil Nemčijo, dobil novo službo v Beblingenu, kjer je med drugim delal tudi stavbo za IBM! Nihov nadzorni je bil Amerikanec, s katerim se je ata Lojze spoprijateljil. Vabili so ga tudi v njihovo službo in vrata bi mu bila povsod odprta. Vendar se je raje odločil, da ostane na Brezovici, v Domovini Sloveniji.

Po poroki z mamo Julko sta se oba vrnila nazaj v Nemčijo. Do avgusta 1967 sta delala v Sindelfingenu. Iz Nemčije imata veliko prigod. Tudi to, kako so hoteli ata namerno povoziti….

Po vrnitvi domov sta doma, da bi utrdila kovačijo, zemljo vozila v Radno in betonirala pod delavnico.

Kaj se je delalo v kovačiji?

Stari oče Alojzij je podkoval konje in okoval lesene vozove vsem, ki so pomoč potrebovali, ne glede na njihove drugačnosti. Po letu 1945 so jim vse pobrali in jih okradli s štirimi vozmi. Po vrnitvi iz Nemčije sta z mamo Julko obkovala le še nekaj vozov, saj ni bilo več tovrstnega povpraševanja. Se je pa razvilo štancanje (izdelovanje) podložk za Metalko. Doličar je začel z vlivanjem aluminijastih platišč in ata Lojze je izdeloval vložke za vijake litih platišč. Zaradi povečanja povpraševanja so se opremili tudi z avtomati, ki sta jih nastavljala mama Julka in Žos. Izdelovali so tudi varovalne vijake za platišča. Imeli so tudi svojo kalilnico in kasneje tudi stiskalnico, škare in stroj za krivljenje.

Mrakov Peter je delal avtomobilske prikolice. Ata Lojze pa mu je krivil vzmeti in ostale strojne elemente. 

Poleg tega je izdeloval tudi stopnice in ograje ter popravljal vse vrste kmetijske mehanizacije.

V mnogih zvonikih je pomagal pri obnovah sistemov zvonjenja in izdeloval ter montiral kemblje in druge kovinske elemente. Na primer v župnijskem zvoniku na Brezovici: 

Po letu 1991 se je manj štancalo in več delalo storitve. Postavili so tudi kiosk, kjer se je prodajalo kot trafika. Mama Julka je vseskozi skrbela tudi za urejenost in okrasitev župnijske cerkve na Brezovici. Vseskozi in vsepovsod pa sta znala vse spravljati v dobro voljo z res pristnim in ne žaljivim humorjem.

Ata Lojze pa je od dvajsetega leta naprej je pomagal tudi kot pogrebnik in gasilec.

Pogovor seveda nima zaključka, saj verjamem, da kmalu sledi tudi nadaljevanje.

Iskrena hvala za odgovore, ki pa so istočasno spodbuda vsem nam, da tudi mi ohranimo lepe navade odkrivanja življenja naših prednikov, vsak v svoji  in v naših družinah.

Vnanje Gorice, 26.4.2024

Drago Stanovnik 051 344 688, za ODPMD Brezovica