V nedeljo, 15. oktobra, smo izkoristili idiličen jesenski dan za planinski izlet na Vrtaško planino. Podali smo se v družbo gorske narave z izhodiščem v Mojstrani (675 m). Jutro se je začelo z opazovanjem sončnega vzhoda in jesenske ožarjene barvitosti vršnih listnatih dreves. Preproga gozdne steze iz suhega listja je pod nogami šelestela strmo navzgor do prvega skalnega odseka, zavarovanega z žičnato ograjo. Obstali smo ob čudovitem razgledu na julijske vrhove. Oddahnili smo si, ko se je pot pred nami končno zravnala. Odprli smo pašna vratca in že smo bili na zeleni Vrtaški planini (1462 m) s pastirsko kočo, kjer je vpisna skrinjica. Sonce je pridno sijalo, zato je bilo zelo toplo. Počivali smo in se sladkali s slastnimi orehovimi piškoti, ki jih je Jože prinesel iz Bele krajine. Z Marijo iz Borovnice sva si želeli nadaljevati do Vrtaškega vrha. Jože je bil vesel pobude. Odpravili smo se novim zmagam naproti. Lepa, lahka, kamnita, poševna pot skozi gozdove nas je pripeljala do odprtega razgleda z odtenki zlate barve čudovitih macesnov. Z Marijo sva bili očarani. Bili smo obkroženi s pogledi na dolino Vrat z okoliškimi vrhovi in Triglavom na čelu. Lepo razgledišče nas je pripeljalo do travne planote Njivice. Čudovito pot smo nadaljevali do za borovci skritega Vrtaškega vrha (1898 m). Tega dne smo se prvi vpisali v vpisno skrinjico, kajti vrh je redko obiskan. Zelo smo bili veseli doseženega cilja. Sestopili smo do Vrtaške planine in si pod modrim nebom privoščili ležanje na soncu brez najmanjšega vetrca. Pri vrnitvi v dolino je bila strmina kar huda. Suho listje je korak naredilo še bolj drseč, a počasi smo z veseljem pridrsali do parkirišča v Mojstrani. Z Marijo se Jožetu zahvaljujeva za čudovit izlet v najlepših barvah jeseni.

Lili