V soboto, 14. novembra, se nas je 39 z avtobusom odpeljalo v neznano proti Dolenjski. Kljub našim vprašanjem vodnik Sašo ni razkril vseh točk poti, zato so nas čakala prijetna presenečenja. Zapeljali smo se v Šentrupert (280 m), v deželo kozolcev. Prva jutranja kavica nam je zadišala v gostišču San Tropez. Vodena pot vodnika Saša nas je vodila po obronkih Šentruperta in Steklasove poti mimo Križeve poti in kapele Žalostne Matere Božje. Prvi žig in vpisna knjiga sta nas čakala na grajski pristavi Barbove graščine, kjer stoji spominska plošča Petru Pavlu Glavarju (slovenski čebelarji). Na Veseli gori (324 m), smo se ustavili pri baročni cerkvi sv. Frančiška Ksaverija. Skozi vasico Ravnik smo prišli do vrha vinorodnega griča, kjer smo si ogledali Špolarjevo grajsko klet, se okrepčali in poskusili žlahtni kapljici belega in rdečega vina. V zaselku Okrog (523 m) smo na travnatem hribčku občudovali gotsko cerkvico sv. Barbare. Sledil je strm spust v Drago (290 m) do izletniške kmetije Možina s svojo ribogojnico in postrvmi v lastnem ribniku. Naša vesela in zadovoljna družba pa je želela priti v Nebesa (662 m). Ker tja ni enostavno priti, smo se odločili za vrnitev v Šentrupert in si ogledali naš prvi muzej na prostem, ki ga sestavlja 19 kozolcev. Z zanimanjem smo sledili vodički, ki nas je popeljala skozi muzej in nam približala področje ohranjanja kulturne dediščine. V soju večernih lučk smo se sprehodili skozi Šentrupert mimo gotske cerkve sv. Ruperta do gostilne Frelih, kjer je bilo poskrbljeno za kulinarične dobrote in glasbo. Prehodili smo najlepše poti Dolenjske pokrajine, se naužili razgledov na slikovita vinorodna gričevja z zidanicami v prelepih jesenskih barvah. Člani PD Rega in ostali udeleženci se Sašu zahvaljujemo za lepo pripravljen izlet. Bilo je preprosto čudovito.

Lili