Prvega junija ob 8h zjutraj  je 54 zvestih članov Društva upokojencev Log na zbirnih mestih že nestrpno pričakovalo prijaznega šoferja Mateja  iz LPP-ja in se veselilo, da nas popelje lepim dogodivščinam naproti. Vreme se je nekam kislo držalo, a to ni pokvarilo našega razpoloženja. Pot nas je vodila proti Primorski in čez mejo do Trsta, na ogled gradu Miramare.
V avtobusu je celo pot vladalo veselo razpoloženje, prijatelji, sosedje, člani društva so bili veseli ponovnega snidenja. Novic je bilo dosti, vmes se ja kmalu zaslišala lepa slovenska narodna pesem in tudi kakšen vic nam je že raztegnil usta in pripomogel k veselemu razpoloženju. Pot je kar prehitro minila, celo kavici med potjo smo se odpovedali, da bi le lahko čim bolje izkoristili dan.
Grad Miramare nas je pričakal ves obsijan s soncem, globoko smo dihali sveži  morski zrak in poslušali prijetno glasbo pljuskanja morja ob skale  pred gradom, na katerih se je sončila cela jata kormoranov,  ki so čakali na svoj plen v vodi. 
Že v avtobusu nam je Matej na kratko opisal zgodovino gradu, kako je nastal in kdo ga ja dal zgraditi. Grad leži tik nad morjem na morjem, obdaja ga  čudovit park, v katerem najdemo dragocene botanične vrste iz vsega sveta. Zgraditi ga je dal nadvojvoda Ferdinand Maksimilian I. Habsburško-Lotarinški (1832-1867), mlajši brat cesarja Franca Jožefa., gradnja pa je potekala med letoma 1856 in 1860. V času gradnje je s soprogo, Šarloto Belgijsko, živel v Castelletu, manjšem objektu v grajskem parku, kjer je Šarlota do preselitve v Belgijo živela tudi, ko se ji je zaradi moževe usode omračil um. Potem, ko je bil Ferdinand Maksimilian v Mehiki leta 1867 ustreljen, je grad služil kot občasna rezidenca Habsburžanov, v tridesetih letih 20. stoletja pa je v prvem nadstropju živel Amadej Savojski, 3. vojvoda d'Aosta. Danes je v gradu muzej in potekajo razne razstave. V gradu smo občudovali čudovito ohranjeno pohištvo, slike ter okrasne predmete  tistega časa in sloga. Hkrati smo lahko občudovali tudi neverjetno lepe in slikovite izdelke iz keramike, ki jih že od leta 1700 tradicionalno  izdelujejo v mestu Nove v Italiji.
Po ogledu gradu smo se sprehodili po parku, ki z bujnim rastlinjem ustvarja blagodejno senco in je prepreden z mnogimi potkami, vodometi in stopnišči, ki te popeljejo do slikovite morske obale pod gradom. Nekateri so si v parku privoščili dobro kavico, drugi spet pregovorno slasten italijanski sladoled.
Slikoviti grad smo kmalu pustili za seboj, saj nas je čakal ogled spomenika v Cerjah. Na poti do tja smo naredili še zelo kratek postanek v Devinu ter se skozi lepe obmejne kraje, kjer živijo mnogi zavedni Slovenci, odpeljali nazaj v Slovenijo. V Cerjah smo si ogledali znameniti sedemnadstropni spomenik v obliki trdnjave, ki je bil zgrajen na pobudo društva Tiger in je branik in mejnik, obeležuje spomin na Soško fronto, 2. svetovno vojno in Vojno za osamosvojitev Slovenije. V enournem zelo zanimivem pripovedovanju lokalne vodičke smo se zopet zavedli  vseh grozot in nesmiselnosti vojn. Z vrha spomenika je prekrasen razgled po primorskih krajih vse do Nove gorice, Furlanije, Jadranskega morja, Ogleja.
V Zaloščah pa nas je že čakalo kosilo, zato smo se  odpravili dalje. Med potjo smo ob hišah občudovali prekrasne vrtnice burbonke, ki se v tem času razcvetejo  v vsej njihovi bujnosti in sijaju. Po dobrem kosilu smo prijetno siti še nekaj časa obsedeli ob prijetnem klepetu in druženju. Pot domov je bila, kot vedno, vesela. Smejali smo se duhovitim vicem naše Helene in kar naenkrat smo se znašli na Logu. Ob slovesu smo se zahvalili  Mateju za lep izlet, saj smo se vsi  zavedali, da smo preživeli prelep dan in hkrati spoznali veliko novega in zanimivega. Vsi si želimo čim več takih izletov!
 
Zapisala: Marjeta Filipič              
Fotografija: Zlatko Verbič