Ko sem nekaterim našim članom omenila, da načrtujemo jesenski izlet na Ig, so me začudeno pogledali in vprašali: »Ja, kaj bomo pa tam videli?«
No, 2. oktobra se je na izlet Društva upokojencev Log prijavilo toliko članov, da je bil avtobus poln in odpeljali smo se na drugi konec Ljubljanskega barja. Ljubljanskemu barju so nekoč rekli tudi Ljubljansko močvirje, kar pa ni zvenelo prav privlačno. Ime Ljubljansko barje je okoli leta 1880 uporabil pisatelj Fran Levstik in to poimenovanje se je hitro uveljavilo. Med domačini pa sta se do današnjih dni ohranila tudi starejša izraza Morost in Mah.
Po jutranji kavici sta nas pred Morostigom pričakala vodiča in začelo se je naše raziskovanje Ljubljanskega barja. Najprej smo si ogledali izjemno lepo urejeno hišo Morostig, ki na zunaj spominja na kolišče. Spoznali smo značilnosti in posebnosti krajinskega parka, ter veliko izvedeli o arheoloških raziskavah.
Nato smo se po dobro označeni poti odpravili do koliščarske naselbine, ki so jo postavili pred nekaj leti. Približno polurna hoja med travniki nas je pripeljala do lesene poti na kolih, ki se v zaključku spremeni v časovnico, ki nas popelje v čas koliščarjev.
Ob umetnem jezeru stoji muzej na prostem s petimi koliščarskimi objekti, ki nam približajo življenje ljudi v davni preteklosti. Vodiča sta nam nazorno predstavila, kako naj bi živeli takratni prebivalci, kako so se po jezeru prevažali z deblaki, ter se ukvarjali z izdelovanjem glinenih predmetov, metalurgijo in tkalstvom. Kljub številnim arheološkim odkritjem pa o življenju ljudi v tistih časih še vedno vemo manj, kot bi si želeli. Leta 2011 je Unesco prepoznal izjemno vrednost teh arheoloških ostankov in 111 prazgodovinskih kolišč okoli Alp ter kolišča na Igu uvrstil na seznam svetovne kulturne in naravne dediščine.
Po zanimivem dopoldnevu smo se nekoliko utrujeni z avtobusom odpeljali do naslednje postaje, Izobraževalnega centra za zaščito in reševanje Republike Slovenije na Igu.
Ob prihodu so nas najprej prijazno povabili v jedilnico in nam postregli z okusnim kosilom. Napolnili smo si baterije in bili pripravljeni na nove informacije.
V učilnici smo spoznali delovanje Centra, ki od ustanovitve leta 1992 skrbi za izobraževanje in usposabljanje ljudi, ki sodelujejo pri zaščiti, reševanju in pomoči ob naravnih in drugih nesrečah. Tu se usposabljajo poklicni in prostovoljni gasilci ter drugi pripadniki sil za zaščito in reševanje, pa tudi udeleženci iz tujine, ki se usposabljajo za sodelovanje pri mednarodnih reševalnih intervencijah.
Po predstavitvenem filmu smo se odpravili še na ogled vadbenih poligonov. Od blizu smo lahko videli številne mlade, ki so se urili za zahtevno delo.
Center se razprostira na približno sedmih hektarjih površin, na katerih so učilnice, nastanitveni prostori in številni objekti za praktično usposabljanje. Med njimi so požarna hiša, stolp za reševanje z višin, ruševinski poligon in vadbeni tunel, v katerem se udeleženci pripravljajo na reševanje ob nesrečah v predorih. Center ima tudi pokriti bazen, plinsko hišo, stezo za praktično delo z izolirnimi dihalnimi aparati in kinološko vas.
Naši člani so bili radovedni in predavatelju postavili številna vprašanja, pokazalo se je, da jih je predstavljena tematika resnično zanimala.
Ogled Izobraževalnega centra je predlagal naš član Silvo Pontelli, ki se je tudi dogovoril za obisk. Za njegovo pobudo in pomoč pri organizaciji se mu iskreno zahvaljujem.
Dan je minil v prijetnem vzdušju, tudi vreme nam je bilo naklonjeno. Sredi popoldneva smo se prijetno utrujeni, predvsem pa bogatejši za nova spoznanja, odpeljali proti domu.
In če se je kdo pred izletom še spraševal, kaj neki bomo videli na Igu, je ob koncu dneva zagotovo dobil odgovor: veliko zanimivega, poučnega in vrednega ogleda!
Za DU Log, Irena Lenaršič