V hladnem sobotnem jutru, 12. novembra, smo se člani Planinskega društva Rega odpravili na tradicionalni pohod v neznano. Avtobus ni nadaljeval poti proti Vrhniki, zato smo takoj vedeli, da naš pohod v neznano ne bo na Primorskem, Krasu ali Goriškem. Ko smo po krajši vožnji po ljubljanski obvoznici nadaljevali pot proti vzhodni Sloveniji, je bilo že malo bolj jasno, da bo naša končna destinacija verjetno Štajerska. 
V Šentjurju smo si ogledali Muzej južne železnice, ki nam ga je predstavil njegov ustanovitelj gospod Bučar, ki je tudi sam služboval na tej železnici. Lepo urejeni muzejski prostori in besede gospoda Bučarja so nam pojasnili pomen železnice za kraj in tudi vso Slovenijo, saj je povezovala Dunaj s Trstom. Po ogledu muzeja smo se usedli na avtobus, s seboj pa smo imeli vsak svojo enodnevno železniško karto in gospod Bučar se je tokrat izkazal kot odpremnik vlakov (čeprav smo bili na avtobusu) in nam dal znak za odhod na naslednjo točko. Pot smo nadaljevali po Kozjanskem in se mimo Slivniškega jezera popeljali do naslednjega postanka, kmetije Žusem. Domač narezek in topel kruh iz kmečke peči, skupaj z domačo kapljico, sta nas kljub dežju in mrazu dobro podprla. Tonček je prijel v roko frajtonarico in noge so kar same od sebe zaplesale. 

Treba pa je bilo naprej, na pohod. Mraz, veter, dež in posamezne snežinke so nam kar jemali voljo do vzpona. Zaradi resnično slabega vremena so se organizatorji odločili, da nam pot malo skrajšajo, zato nas je avtobus peljal del poti. Ustavil je v bližini dveh cerkva, ki sta postavljeni ena proti drugi in sta posebnost tovrstne gradnje pri nas. Sneg in veter sta nam bičala lica, ko smo se napotili proti stolpu ljubezni na Žusmu. Po polurni hoji smo zagledali stolp, ki stoji na severovzhodnem vrhu Velikega Špička (669 m), najvišje točke Žusma, ki predstavlja severni rob Kozjanskega. V Planinskem društvu Žusem se je že pred časom rodila ideja o postavitvi 25,90 metra visokega razglednega stolpa iz macesnovega lesa, ki velja za najvišjega tovrstnega v Sloveniji. Tako imenovani Stolp ljubezni stoji na hribu poleg cerkve, ki je prav tako posvečena sv. Valentinu, zavetniku zaljubljencev. 
Sneg je počasi prenehal, padale so le še posamezne dežne kaplje, ko smo se spustili nazaj proti našemu izhodišču. Po dobri uri hitre hoje smo prispeli nazaj na kmetijo Žusem, ki se imenuje tudi Ječovo. Vodita jo mladi gospodar Franc in njegova žena Mojca. Ko smo čakali kosilo, nam je gospodar Franc povedal kar nekaj legend o Žusemskih knezih in njihovi kmetiji, ki je bila včasih ječarna in se zato imenuje Ječovo, tu so imeli tudi psarno, ki jo imajo sedaj ponovno urejeno in skrbijo za nova legla psov. Med kosilom sta nas gospodar in njegov oče zabavala z igranjem na frajtonarici. Tudi po kosilu se je igranje nadaljevalo, pomagal  je tudi naš Tonček. Veselo smo se zavrteli in zapeli. V poznih večernih urah  smo se odpravili proti domu, vsi veselo razpoloženi in hvaležni našemu Lenartu, ki je izbral tokratno pot našega pohoda v neznano.

Miša