Vodnikova domačija je bila v lasti staršev do leta 1864, ko so jo prodali. Dandanes je v njej komaj kaj videti iz tistega obdobja, a je postala kulturni spomenik lokalnega značaja in hiša branja, pisanja in pripovedovanja. V njej potekajo delavnice in prireditve, namenjene tako mlajšim obiskovalcem kot tudi zahtevnejšemu občinstvu. Mi smo si ogledali še krajši dokumentarni film o velikem literatu, a sonce nas je vabilo naprej, na Gorenjsko. Na Visokem nas je pričakala pisateljica in publicistka Milena Miklavčič.
Najprej smo se odpeljali do Tavčarjevega dvorca. Kmečki dvorec iz 17. stoletja leži v objemu okoliških gričev in gozdov, nedaleč od Poljanske Sore. V njem si lahko ogledate stalno razstavo Visoška domačija pripoveduje, spomenik pisatelja Ivana Tavčarja ter kapelico in družinsko grobnico, v kateri je pokopan ta veliki mož. Malo stran od dvorca pa stoji mogočen spomenik tega moža. Mogočna domačija, nekdanje Kalanovo posestvo, za katerega se je uveljavilo ime Tavčarjev dvorec, je bil vir navdiha pisatelju za roman Visoška kronika. V njem so danes prijetna kavarna, lepo urejena poročna dvorana in muzej, v katerem še posebej izstopa velika črna kuhinja. Tavčar je z ženo Franjo dvorec uporabljal predvsem kot letno rezidenco. Tu je najbolj užival in se sprostil v lepi naravi in miru. Ivan Tavčar (1851–1923) je po končani gimnaziji in študiju prava zašel v odvetniške vode. Kmalu je postal aktiven tudi v politiki. Bil je državnozborski poslanec in v letih 1911–1921 tudi ljubljanski župan. Slovenci ga bolje poznamo kot pisatelja, zlasti po delu Cvetje v jeseni. V filmski priredbi tega dela sta vsem ostala v spominu nepozabni, že pokojni Polde Bibič in Milena Zupančič.
Naša gostja, Milena Miklavčič, nam je po odličnem kosilu v gostilni Pri županu v Žireh predstavila svoje literarno ustvarjanje. Piše dela tako za otroke kot za odrasle. Ideje za pisanje črpa iz svoje domišljije in seveda resničnih dogodkov. Slovenci smo jo bolje spoznali po prvi knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače. Tej je sledil izid druge knjige z enakim naslovom. Zgodbe so naletele pri bralcih na neverjeten sprejem in knjige so bile kar nekajkrat ponatisnjene. V čem je skrivnost uspeha? Zagotovo je avtorica najbolj dosledna in sočutna raziskovalka intimnih odnosov med Slovenci dve ali tri generacije pred današnjo pa vse do danes. Zgodbe v knjigah so resnične. Temeljijo na zapisih in pripovedovanjih posameznikov, predvsem žensk z žirovskega konca, nekatere pa se dotikajo prav avtoričinih sorodnikov, npr. deda Luke. Knjigi avtorica predstavlja na mnogih predstavitvah širom naše domovine. Pred meseci smo jo gostili tudi v naši občini in zanimanje za te dogodke in branje knjige je še vedno zelo veliko. Prav v teh dneh pisateljica čaka na izid tretje knjige o spolnem življenju zlasti moških iz prejšnjih generacij pa vse do današnjih dni. Tudi te zgodbe so resnične, pripovedovalci so jih avtorizirali, kar pomeni, da izhajajo iz resničnega življenja ljudi. Zagotovo bo zanimanje bralcev tudi zanjo zelo veliko.
Po razgovoru je sledil ogled Žirov in njihovih znamenitosti. Kulturno središče Stare Žiri obsega kompleks stare šole, muzej Žiri, ruševine Štalarjeve hiše in izvir Na studencu z nekdanjim vaškim periščem. Zanimiv je muzej, kjer lahko spremljate kraj skozi čas, si ogledate razstavo o žirovskem čevljarstvu in tovarni čevljev Alpina, razstavo o dediščini rapalske meje in razstavo likovnih umetnikov. Trenutno razstavlja svoja dela Tomaž Kržišnik. Žiri so znane tudi po klekljanju, ki je v ta kraj prišlo iz Idrije. Klekljanje je predstavljalo žirovskim ženam dodaten vir zaslužka in lažje in boljše življenje v 19. stoletju. Tradicijo ohranjajo tudi danes, bolj zaradi kulture kot finančnih učinkov. Promotorja te dejavnosti širom domovine in tudi v tujini (Luksemburg in New York) sta Galerija A. Primožič in klekljarsko društvo Cvetke.
Čas je hitro tekel, dan se je prevešal v večerni čas in naše prijatelje je čakala še kar dolga vožnja nazaj v Maribor. Skupaj smo preživeli lep dan, ki nam je omogočil pogled v bogato kulturno, literarno in zgodovinsko preteklost žirovskega konca. Srečanje s pisateljico pa je začinilo in popestrilo poznavanje intime naših mam in babic. Marsikdo tudi na tak način lažje razume dogodke, ki so se mu včasih zdeli neverjetni, nedopustni ali celo sramotni. Pa naj gre za branje, pripovedovanje ali celo lastno doživljanje žensk v preteklosti in dandanes na Slovenskem.
Hvala Vedrini za dober program, izvedbo tega literarnega potovanja in prijazno vabilo. Zagotovo se še srečamo.
Dragica Krašovec, urednica
Dnevniški zapis bralnega krožka DVIG, Ljubljana, Visoko, Žiri, september 2019
