Logo MojaObčina.si

Log - Dragomer

DANES
22°C
12°C
JUTRI
20°C
11°C
Deli
2098

Z Vedrino na literarnem potepanju z Mileno Miklavčič

Jesen pomeni začetek literarnih aktivnosti v novem obdobju in težko bi začeli na lepši način kot z literarnim potepanjem po poteh naših knjižnih ustvarjalcev. Literarna sekcija Vedrina iz Studencev v Mariboru je septembra organizirala literarno potovanje v Žiri in srečanje s publicistko in pisateljico Mileno Miklavčič. Prijazno so nas povabili k sodelovanju in ker smo bili skupaj že večkrat, smo vabilo hvaležno sprejeli.

Naše potovanje se je začelo na Vodnikovi domačiji v Šiški, ker letos obeležujemo 200. obletnico smrti Valentina Vodnika. Rodil se je kot prvi od desetih otrok v družini, kjer so starši poleg domačije postavili gostilno Pri kamniti mizi. Domačijo je kupil že Vodnikov stari oče leta 1730. Vodnik se je branja in pisanja predvsem na željo staršev začel učiti pri devetih letih. Leta 1768 so ga starši poslali k stricu v novomeški frančiškanski samostan, kjer ga je stric pripravil za šolanje na gimnaziji. Uspelo se mu je vpisati na gimnazijo in  nadaljevati  s študijem. Samostansko življenje je kasneje opustil, a je nadaljeval delo v duhovniškem poklicu in nazadnje še  kot učitelj in ravnatelj na ljubljanski gimnaziji ter kot  nadzornik osnovnih šol.

Vodnikova domačija je bila v lasti staršev do leta 1864, ko so jo prodali. Dandanes je v njej komaj kaj videti iz tistega obdobja, a je postala kulturni spomenik lokalnega značaja in hiša branja, pisanja in pripovedovanja. V njej potekajo delavnice in prireditve, namenjene tako mlajšim obiskovalcem kot tudi zahtevnejšemu občinstvu. Mi smo si ogledali še krajši dokumentarni film o velikem literatu, a sonce nas je vabilo naprej, na Gorenjsko. Na Visokem nas je pričakala pisateljica in publicistka Milena Miklavčič.

Najprej smo se odpeljali do Tavčarjevega dvorca. Kmečki dvorec iz 17. stoletja leži v objemu okoliških gričev in gozdov, nedaleč od Poljanske Sore. V njem si lahko ogledate stalno razstavo Visoška domačija pripoveduje, spomenik pisatelja Ivana Tavčarja ter kapelico in družinsko grobnico, v kateri je pokopan ta veliki mož. Malo stran od dvorca pa stoji mogočen spomenik tega moža. Mogočna domačija, nekdanje Kalanovo posestvo, za katerega se je uveljavilo ime Tavčarjev dvorec, je bil vir navdiha pisatelju za roman Visoška kronika. V njem so danes prijetna kavarna, lepo urejena poročna dvorana in muzej, v katerem še posebej izstopa velika črna kuhinja. Tavčar je z ženo Franjo dvorec uporabljal predvsem kot letno rezidenco. Tu je najbolj užival in se sprostil v lepi naravi in miru. Ivan Tavčar (1851–1923) je po končani gimnaziji in študiju prava zašel v odvetniške vode. Kmalu je postal aktiven tudi v politiki. Bil je državnozborski poslanec in v letih 1911–1921 tudi ljubljanski župan. Slovenci ga bolje poznamo kot pisatelja, zlasti po delu Cvetje v jeseni. V filmski priredbi tega dela sta vsem ostala v spominu nepozabni, že pokojni Polde Bibič in Milena Zupančič. 


Naša gostja, Milena Miklavčič, nam je po odličnem kosilu v gostilni Pri županu v Žireh predstavila svoje literarno ustvarjanje. Piše dela tako za otroke kot za odrasle. Ideje za pisanje črpa iz svoje domišljije in seveda resničnih dogodkov. Slovenci smo jo bolje spoznali po prvi knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače. Tej je sledil izid druge knjige z enakim naslovom. Zgodbe so naletele pri bralcih na neverjeten sprejem in knjige so bile kar nekajkrat ponatisnjene. V čem je skrivnost uspeha? Zagotovo je avtorica najbolj dosledna in sočutna raziskovalka intimnih odnosov med Slovenci dve ali tri generacije pred današnjo pa vse do danes. Zgodbe v knjigah so resnične. Temeljijo na zapisih in pripovedovanjih posameznikov, predvsem žensk z žirovskega konca, nekatere pa se dotikajo prav avtoričinih sorodnikov, npr. deda Luke. Knjigi avtorica predstavlja na mnogih predstavitvah širom naše domovine. Pred meseci smo jo gostili tudi v naši občini in zanimanje za te dogodke in branje knjige je še vedno zelo veliko. Prav v teh dneh pisateljica čaka na izid tretje knjige o spolnem življenju zlasti moških iz prejšnjih generacij pa vse do današnjih dni. Tudi te zgodbe so resnične, pripovedovalci so jih avtorizirali, kar pomeni, da izhajajo iz resničnega življenja ljudi. Zagotovo bo zanimanje bralcev tudi zanjo zelo veliko.


Po razgovoru je sledil ogled Žirov in njihovih znamenitosti. Kulturno središče Stare Žiri obsega kompleks stare šole, muzej Žiri, ruševine Štalarjeve hiše in izvir Na studencu z nekdanjim vaškim periščem. Zanimiv je muzej, kjer lahko spremljate kraj skozi čas, si ogledate razstavo o žirovskem čevljarstvu in tovarni čevljev Alpina, razstavo o dediščini rapalske meje in razstavo likovnih umetnikov. Trenutno razstavlja svoja dela Tomaž Kržišnik. Žiri so znane tudi po klekljanju, ki je v ta kraj prišlo iz Idrije. Klekljanje je predstavljalo žirovskim ženam dodaten vir zaslužka in lažje in boljše življenje v 19. stoletju. Tradicijo ohranjajo tudi danes, bolj zaradi kulture kot finančnih učinkov. Promotorja te dejavnosti širom domovine in tudi v tujini (Luksemburg in New York) sta  Galerija A. Primožič in klekljarsko društvo Cvetke.

Čas je hitro tekel, dan se je prevešal v večerni čas in naše prijatelje je čakala še kar dolga vožnja nazaj v Maribor. Skupaj smo preživeli lep dan, ki nam je omogočil pogled v bogato kulturno, literarno in zgodovinsko preteklost žirovskega konca. Srečanje s pisateljico pa je začinilo in popestrilo poznavanje intime naših mam in babic. Marsikdo tudi na tak način lažje razume dogodke, ki so se mu včasih zdeli neverjetni, nedopustni ali celo sramotni. Pa naj gre za branje, pripovedovanje ali celo lastno doživljanje žensk v preteklosti in dandanes na Slovenskem.


Hvala Vedrini za dober program, izvedbo tega literarnega potovanja in prijazno vabilo. Zagotovo se še srečamo.

 

Dragica Krašovec, urednica

Dnevniški zapis bralnega krožka DVIG, Ljubljana, Visoko, Žiri, september 2019

 

 

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi