Kako simbolično! »Pohujšanje v dolini šentflorjanski« je Ivan Cankar napisal v obdobju, ko sta bila umetnost in svobodno izražanja zelo omejena. Ansambel Mah Teatra je s svojo verzijo Cankarjevega upora k razvrednotenju odnosa do kulture, postavljeno v današnji čas, obeležil spomin na našega velikega Vrhničana ob 103. obletnici smrti. Zaradi trenutnih ukrepov so se predstavili ob polovični zasedenosti dvorane. Verjetno bi bila drugače dvorana polna, saj je bilo kar nekaj obiskovalcev, ki so ostali brez sedežev.
Člani amaterskega Kulturnega društva Mah Teater iz občine Log - Dragomer so svoje vtise ob nastopu takole strnili:

Miran Setnikar, ki je napisal priredbo Cankarjevega dela in v igri igra Hudiča:

»I have a dream!«. Te kultne besede dr. Martina Luthra Kinga so mi pozvanjale v ušesih, ko sem v sredo, 8. decembra zvečer, prvič stopil na posvečene deske velikega odra na Vrhniki. Na vajah smo imeli zaradi velikosti odra kar nekaj težav. Še nikoli nismo igrali na tako velikem odru! Edinstven je bil tudi zaključek vaj. Ko smo stopili iz objekta, smo komaj našli svoje avtomobile, saj je med našimi vajami zapadlo skoraj dvajset centimetrov snega.

V nedeljo zvečer smo imeli vsi skupaj cmok v grlu pred nastopom. Pa ne zaradi tega, da ne bi znali besedila. Na nas je pritiskalo dejstvo, da bomo nastopili na profesionalnem odru.

Na oder, kjer so nastopali praktično vsi največji igralci in igralke, ki jih premore Slovenija, smo stopili amaterji, ki smo še dve leti nazaj o nastopu na Vrhniki lahko samo sanjali.

Breme je bilo veliko, vendar smo predstavo kljub nekaj napakam (ki jih gledalci na srečo niso opazili) uspešno pripeljali do konca in prejeli topel aplavz občinstva.

Aleš Kozjan, v igri igra Bankirja: Vaje, vaje, vaje ... Pride čas, ko se ti navkljub odlični ekipi enostavno ne da več. Ko neko igro predriblaš n-krat, ko poznaš že tekst soigralcev in ko ti igra že rahlo preseda ... sledijo spet vaje.

Včasih pridejo tudi takšni trenutki, tako pač je. Vse, ampak res prav vse, pa se v trenutku izgubi v pozabo, ko stopiš na oder. Ostanejo samo lepi spomini, ponos in zadovoljstvo nad opravljenim delom, nad temi vajami.

Na žalost se pa tega občutka, po končani predstavi ne da enostavno opisati. To lahko zgolj doživiš. Je pa to nepozaben trenutek.

In ja, dobrodošel vsak, ki si želi to izkusiti.

Nevena Kralj, v igri igra učiteljico Angelo: Oder Cankarjevega doma sem večkrat občudovala z gledišča obiskovalke raznih prireditev. Da bi stala na njem, si v tistih časih sploh nisem znala predstavljati. Ampak v življenju se človeku marsikaj zgodi in to, da sem igrala na tem odru, je bilo nekaj čudovitega. Tremo sem hitro premagala in se čisto prepustila igranju vloge. Uživala sem vsako minuto in upam, da sem gledalce prepričala, da učiteljica pravzaprav niti ni tako krepostna. Hvala vsem, ki so pripomogli k postavitvi naše igre na oder Cankarjevega doma. Ostalo mi bo v lepem spominu.

Inka Zdravkovič, v igri igra županjo: Pred nastopom na velikem odru Cankarjevega doma me je prešinila misel, da smo Mahovci pred velikim izzivom; pričakovanja publike so verjetno višja in zato je potreba po dobri izvedbi igre nujna.

 Takoj zatem pa sem že odganjala strah in si dopovedovala, da smo v tem čudnem koronskem času neskončno dolgo in na vse načine izvajali vaje: po zoomu,  na raznih srečanjih in na loškem odru in  zato strah tudi dokončno izbrisala iz glave.

Veliki oder mi je dal občutek imenitnosti, k čemur pa je pripomogla tudi  dobra energija v skupini.

Suzana Pitka, v igri igra Julijo: Rada bi povedala, da sem izredno hvaležna, da sem lahko stala na deskah odra Cankarjevega doma, da je bila trema na začetku predstave kar prisotna, vendar tisti moment, ko sem nastopila, je trema izginila in začelo se je uživanje. Res sem vesela, da smo lahko izpeljali vso zadevo, kajti vaje preko zoooma so blazno dolgočasne in to, da smo lahko nastopili v CD, je bila velika nagrada.

Igor Bobbera, v igri igra Popotnika: Živimo v časih polnih izzivov. Na preizkušnji smo vsi. Kultura, kot identiteta naroda in posameznika, je še posebej občutljiva. Odnos do kulture se kaže preko različnih omejitev delovanja kulturnih ustanov in društev, na vseh nivojih javne infrastrukture. Tudi lokalna skupnost se skriva v senci odnosa države do kulture, kar se odraža tako v možnostih financiranja kulturnih društev, kot tudi pri razpisnih pogojih, na lokalni in na državni ravni. Kulturna društva so ostala prepuščena lastni iznajdljivosti zagotavljanja finančnih sredstev za preživetje. Ker s strani javne infrastrukture ni zagotovljeno dovolj sredstev, se društva obračajo s prošnjami po financiraju na gospodarski sektor, ki pa je v zadnjih dveh letih zelo obremenjen.

Kljub temu se večina kulturnih ustanov in društev zaveda svoje pomembne vloge v prostoru in času, ko omejitve krojijo življenja ljudi. Ne prepustijo se uničujoči volji politikov in ministrov, ampak iščejo rešitve za svoj obstoj.

Tudi naše društvo je po zaslugi neomajne volje po ohranitvi kulture v lokalnem in regionalnem kulturnem svetu, aktivno delovalo celotno obdobje omejitev in ukrepov povezanih z epidemijo Covid-19 virusa, ki so dobesedno izbrisali kulturo v R Sloveniji. Izvajanje vaj preko spleta je zelo naporno za vsakega deležnika, saj se mora vključiti v igrano vlogo sam, v svoji sobi, domači pisarni, ... , brez bližine sočloveka, le v družbi pametnih elektronskih naprav. Kakšna je kvaliteta takih vaj ni potrebno posebej navajati. Zaradi vseh teh motečih dejavnikov, je bilo potrebno izvesti veliko večje število vaj in tako porabiti veliko več časa, energije in volje, ki bi jo drugače lahko porabili za druge obveznosti ali za svoje bližnje.

S skupnimi močmi je ansambel premostil tudi to oviro in konec oktobra 2021 uprizoril premiero predstave Pohlep v kotlini barjanski v načrtovanem roku. Temu je sledila še ponovitev na velikem odru Cankarjevega doma na Vrhniki ob 103. obletnici smrti Ivana Cankarja. Za te čase je to zavidljiv dosežek na kar je naše društvo še posebej ponosno. Vse to smo lahko dosegli s pomočjo sponzorjev in donatorjev, ki se jim še enkrat zahvaljujem za izkazano podporo.

Celoten ansambel je na podlagi pridobljenih izkušenj prišel do spoznanja, da je le malo ovir, ki lahko ustavijo prodor Kulturnega društva Mah Teater na kulturni zemljevid našega naroda in sosednjih držav.

Ivica Rajkovič, v igri igra Hassana: Povabila, da odigramo predstavo na velikem odru Cankarjevega doma na Vrhniki, smo bili zelo veseli in komaj smo čakali, da nastopimo  na "pravem" odru.

Seveda  je začetnemu veselju sledila trema, živčnost in tisoč majhnih vprašanj in dvomov, saj je za naš kolektiv, ki je do sedaj nastopal na manjših odrih in po gasilskih domovih, nastop na Vrhniki predstavljal velik izziv.

  Konec koncev je predstava - predstava, ne glede kje nastopamo, princip je isti, gledalcem moramo ponuditi najboljše. Je pa vseeno prisoten nek poseben občutek  nastopati na odru, ki je namenjen in profesionalno opremljen za izvedbo gledališke predstave.

 Na večer predstave smo se vsi že ohladili in sprijaznili s svojimi dvomi in tremo, kako bomo izpeljali predstavo, saj poti nazaj ni bilo več, pa saj si tudi nismo želeli nazaj.

Osebno, ko nastopim kot  lik, ki ga igram, pozabim in ne vidim ničesar drugega kot soigralce na odru in se stopim z zgodbo, ki jo igra predstavlja. V tem smislu se fokusiram na igro in dejstvo, da gledalci dobijo najboljše, kar zmoremo.

 V veselje mi je bilo nastopati na odru Cankarjevega doma in polno dvorano, še večje  zadovoljstvo pa sem občutil, ko so mi gledalci povedali, da so bili zadovoljni in da so v predstavi uživali.

 Še na mnoge predstave in obojestransko zadovoljstvo torej! Živeli!

Predstava sama je bila resnično veličastna. Poleg pomembnih gostov je bila tam tudi ekipa POP IN-a. Naslednji dan je bila v okviru osrednjega dnevnika na POP TV reportaža o gledališki predstavi Mah Teatra ob zaključku 5-dnevne počastitve spomina na Ivana Cankarja.