Društvo Kosec je v torek, 20.novembra letos na enem od večerov gostilo gospo Dušico Kunaver, plodno pisateljico, učiteljico – profesorico angleščine in ruščine v pokoju, neutrudno raziskovalko slovenskega izročila, komentatorko življenja skozi opise šeg, navad, kakor se kažejo v naši snovni in nesnovni dediščini.

Njeno delo zdužuje različna področja, od gorništva – alpinizma, s katerim jo je povezovala usoda moža  Aleša Kunaverja, prek pedagogike, angleščine do ljudskega izročila. Bibliografija navaja več kot 70 del, več kot 100 člankov in veliko drugih prispevkov s tematiko njenega raznovrstnega zanimanja.

Spoznali sva se v zgodnjih devetdesetih letih na Radiu Slovenija, ko sva z združenimi močmi oblikovali ciklus oddaj o slovenskem ljudskem izročilu v okviru izobraževalnega programa, ki ga je tedaj vodila urednica Tončka Godina. Dušica je pripovedovala o šegah in običajih v različnih letnih časih in v različnih pokrajinah, sama  kot urednica za ljudsko glasbo pa sem iz bogatega arhiva  posnetkov izvirne slovenske ljudske glasbe našla primerne glasbene točke. Že tedaj sem se  čudila, koliko vedenja in razmišljanja o naših prednikih je razkrivalo njeno  pripovedovanje ob tem pa še njeno prepričanje, da bi bilo prav, da se zavedamo in spoštujemo svojo kulturo, svojo zgodovino, prednike, da poslušamo naravo, ki je najboljša učiteljica in da življenje gledamo s svetle strani. Kot ljubiteljska zbiralka pomnikov naše dediščine ponuja v svojih številnih knjigah svojevrsten romantičen  pogled na snov, kar daje poseben čar prebiranju njenih knjig. »Vsaka vas ima svoj glas« je povedala tudi zbranim poslušalcem v večnamenski dvorani OŠ Log-Dragomer in s tem na nek način gotovo spodbudila,  kakšno učiteljico k zbiranju podatkov s pomočjo učencev o nekdanjem življenju tudi v naši neposredni okolici. Veliko tovrstne snovi namreč je Dušica Kunaver dobila prav v številnih šolskih glasilih in posebnih publikacijah, ki so jih šole namenoma izdajale. Neizčrpen vir pripovedi o nekdanjih časih pa so ( bili ) tudi spomini starejših občanov, ki jih je Dušica obiskovala v minulih desetletjih.

S pedagoškimi izkušnjami in metodami učenja se je kot nekdanja učiteljica v osnovni in tudi srednji šoli med drugim posvečala razmerju otrok – dom – šola, lepemu vedenju in ne nazadnje samim učiteljem, kako poučevati. Ob poudarjanju kako pomembno je utrjevanje posameznikove samozavesti je oblikovala posebno metodo poučevanja angleščine, ki jo je na večeru na kratko predstavila v mavričnih barvah, saj tudi nosi ime »mavrična angleščina«. Dušica trdi, da je ta jezik, jezik pravzaprav tudi naše vsakdanje komunikacije, mnogo lažji, kot se zdi in kot ga danes sprejemamo prek »uradnega« šolskega načrta,  vsekakor pa lažji, kot je naša izjemna slovenščina.

Dušica Kunaver je prejemnica priznanja Zavoda za šolstvo in andragoškega centra v letu 2002 in nagrade Republike Slovenije na področju šolstva za življenjsko delo v letu 1995. Danes predava na različnih šolah o ljudskem izročilu, o tehnikah učenja, o angleščini in na univerzah za tretje življenjsko obdobje, na večernih šolah, kmečkim aktivom žena, turističnim delavcem.

Pri svojih dobrih osemdesetih je še vedno čila, dobrovoljna in bistrega duha, sama vozi avto in jo je neskončno lepo poslušati. To pa je potrjevala pozornost  kar lepega števila zbranih poslušalcev, ki so jo na koncu tudi ogovorili.

Večer so s priredbami ljudskih ljubezenskih pesmi zaokrožili godci in pevci skupine »Mladi po srcu« z Loga.

Jasna Vidakovič