Od kar vas poznamo, ste vedno aktiven in ustvarjalen pri zvonovih. Od kot vam ta dar, veselje in energija za tako lepe pesmi zvonov? Je posluh za glasbo tudi v vašem rodu? Kdo vas je navdušil za potrkavanje?
Naša družina je v mojem otroštvu stanovala na Brezovici pri Mravljetovih to je ob Tržaški pod cerkvijo. Zelo smo bili povezani s cerkvenim življenjem. Sestra Angela je precej časa vodila mladinski in mešani pevski zbor, jaz pa sem bil ministrant, nato sem pomagal mežnarju Peklajevemu očetu, tudi tako, da sem vsaki dan navijal stolpno uro (ker takrat še ni bila na elektriko), ali ob zvonjenju s tremi zvonovi pred mašo in za umrle, ali zvečer za ave Marijo. Pritrkavanje smo lahko poslušali velikokrat od doma in se mi je zdelo zelo lepo, čeprav smo imeli na Brezovici samo tri zvonove. Za mene je imelo neko magično moč. V zvonik sem najprej pokukal, ko so pritrkavali še ''ta stari'' zdaj že pokojni Miha Mravlje in Lojze Mikuš. Prvič pa sem pritrkaval kot ministrant, ko smo pomagali vlačiti lesene deske v zvonik za pripravo odra, ko se je popravljala pločevinasta streha in križ. Mojster klepar Debevčev mi je prvi pokazal stoječo melodijo. Kot srednješolci smo se nato našli z dvema prijateljema z Loga (pokojna Franci Kavčnik in Janez Čajko), s katerimi smo začeli pritrkavati na Logu in tudi na Brezovici. Ker sta ta dva prijatelja zelo zgodaj nehala pritrkavati, sem se pridružil skupini starejših pritrkovalcev iz Dragomera (Fištrova oče Franc in sinovi Stane, Franc in Tone, ter Alojz Kavčnik in Lojze Mikuš) s katerimi smo že kar resno pritrkavali, zelo lepe izkušnje so bila recimo romanja na Šmarno goro, Brezje, ali Žalostno goro, kjer smo večkrat pritrkavali.
Velik zagon pritrkavanja se je zgodil potem, ko smo na Brezovici dobili še četrti, veliki zvon, najprej rabljenega s Šmarne gore, nato pa leta 1990 novega od livarne Grassmayr iz Innsbrucka. Istočasno so bili obnovljeni tudi stari zvonovi, namesto starih, težkih kembljev smo dobili pregibne s katerimi se da lažje pritrkavati. Takrat se je formirala zelo aktivna skupina: Franci Fišter, Janez Vrbančič, Lojze Mikuš in jaz. Občasno se je pridružil še Franci Artač in pozneje še Tilen Artač. Ta skupina je res naredila velik preskok v kvaliteti. Veliko smo gostovali, pritrkavali tudi večkrat v tujini, bilo smo zelo lepo usklajeni, vsi smo bili zagnani, nobenemu ni bilo težko priti v zvonik.
Naslednji preskok se je zgodil leta 2011, ko smo pridobili komplet šolskih zvonov, ki jih je opremil pokojni Janez Vrbančič in ki nam služijo za šolanje in za nastopanje na posebnih dogodkih na primer na koncertu za Antonovo nedeljo. Ko smo imeli šolske zvonove, smo lahko začeli aktivno vabiti mladince na tečaj pritrkavanja in na začetku je bilo zanimanje tolikšno, da smo zelo hitro pridobili lepo ekipo mladincev. Seveda so nekateri prenehali pritrkavati, po drugi strani so prihajali še novi, tako da je kar precej takih, ki znajo vsaj nekaj osnovnih melodij, pa ne hodijo v zvonik. Sčasoma se je oblikovalo jedro najbolj vztrajnih in kvalitetnih članov, ki redno pritrkavajo in tudi še vadijo in napredujejo. To so zdaj večinoma študentje, ki zdaj tvorijo zelo kvalitetno pritrkovalsko skupino: Matej Marinko, Jošt Jerina, Tine Sedej, Klemen Žitko, Grega Vrečar in Teja Jerina. Upam in želim, da čim dalj ostanejo skupaj, ker so odlična ekipa. Še vedno vadimo in še napredujemo.
Prostor v zvoniku in zvonovi so pogosto skriti očem. Zato mnogim niso poznane spretnosti usklajenega igranja, na zvonove, kar odlično obvladate. Kako se odločite za načine potrkavanja in kakšna so navodila oziroma smernice razvoja in izbire melodij?
Pritrkavanje je v Sloveniji igranje na cerkvene zvonove, ki so obešeni v zvoniku tudi za običajno zvonjenje. Tipično za Slovenijo je že to, da tudi pri običajnem zvonjenju zvonovi zvonijo ubrano, v nekem redu, drugod po svetu imajo zelo lepe in tudi večje število zvonov v zvonikih, ampak ko jih poženejo, niso nikjer usklajeni, temveč zvonijo vsevprek. Prav tako je tipično za Slovenijo, da pritrkavanje živi, se pravi služi svojemu osnovnemu namenu, da vabi ljudi v cerkev in k molitvi, ter obvešča o posebnem dogajanju v cerkvi. Imamo veliko število delujočih skupin, skoraj v vsaki župniji imajo pritrkovalce, ali pa se vsaj spomnijo, da so jih imeli. Obstaja torej neka posebna ljubezen do zvonov in zvonovske glasbe.
Poznamo dva načina pritrkavanja: stoječe melodije igramo tako, da so vsi zvonovi pri miru in nanje ročno udarjamo s kemblji, pri letečih melodijah pa veliki zvon niha in daje ritem, na ostale zvonove pa pritrkavamo. Leteče melodije imamo za slovesno pritrkavanje ob začetku maše, ali pred mašo, stoječe melodije pa so kot čipke, ki napolnijo zrak s čudovitimi vibracijami in dajejo praznično vzdušje. Ne predstavljam si polnočnice brez oddaljene spremljave zvonov, ali velikonočne procesije brez budnice zvonov.
Melodije v obeh načinih prehajajo iz roda v rod, z leti jih izpopolnjujemo in pišemo nove. Bolj ko je skupina uigrana, več melodij zna. Zaradi glasnosti je komunikacija pri zvonovih otežena, zato se moramo vse dogovoriti in naučiti že prej, po možnosti na šolskih zvonovih. Učenja ''v živo'' se izogibamo, se hitro zmotiš in melodija se podre.
V vseh zvonikih, kjer potrkavate vidite stanje in tudi predlagate izboljšave, ali pa jih tudi kar sami naredite. Na Gulču ste na primer bili med najzaslužnejšimi, da imamo nove zvonove. Podarili ste oder in skupaj z ekipo pa ste nam ga tudi postavili. Povejte nam kaj o tem.
Zelo sem vesel, da je na Gulču nova garnitura bronastih zvonov. Pravi balzam za ušesa! Vsem, ki so sodelovali se res iz srca zahvaljujem za imenitno delo. To je nekaj, kar bo ostalo za nami. Zdaj so vsi pogoji za to, da Vnanje gorice postanejo zaželeni cilj pritrkovalcev.
Pritrkovalci najbolje vemo, kaj nam pride prav, da lažje delamo to našo glasbo. Stari in težki kemblji so nam včasih delali velike težave, rabili smo veliko moči, zato so se pojavili pregibni kemblji, ki so nam delo močno olajšali, zdajšnja izvedba kembljev, kot jih imate v Vnanjih Goricah pa je idealna: imate kovane kemblje, ki so mehki, zato izvabijo res plemeniti ton iz brona, poleg tega so pregibni in z njimi lahko delajo tudi mlajši pritrkovalci, ki še nimajo velike moči. Všeč mi je tudi mehak zagon motorjev s frekvenčniki, ki nalahno začnejo poganjati zvonove, kot bi jih poganjali na roke. Na ta način ne pride do hudih sunkov in poškodb mehanizma za pogon.
Oder pa je pomemben zato, da lahko brezskrbno igramo, še posebno če pridejo skupine od drugod jim je treba omogočiti dobre pogoje, saj potem tudi pritrkovalci lahko dajo vse od sebe in poslušalci uživamo v lepem igranju.
Vesel pa sem tudi, da postaja zvonik s prenovljenim stopniščem ter novimi podesti tudi zanimiv muzej, v katerem bo prikazan razvoj zvonjenja – vse razvojne faze od začetkov, do najsodobnejšega pogona, ki je v uporabi sedaj. Čestitam za idejo in za pridne roke.
Gotovo ste s potrkavanjem polepšali mnoge slovesnosti. Bi nam jih nekaj našteli?
Ko sem bil mlajši smo zelo veliko gostovali, kakšno leto smo našteli več pritrkavanj, kot je bilo nedelj v letu. Iz najzgodnejših dni se rad spominjam nedeljskih izletov na Šmarno goro s pritrkavanjem pred mašo in po maši ter sproščenega balinanja na koncu. Posebni dogodbi so bila gostovanja v Avstriji, posebej v Innsbrucku in Grazu in v Nemčiji v Regensburgu, kjer smo takoj po osamosvojitvi predstavljali Slovenijo. Ta gostovanja so za nas pomenila veliko odgovornost, da smo se pripravili na vsa mogoča presenečenja v zvoniku. Posebej smo navezani na pritrkavanje na Planini nad Horjulom, kamor hodimo pritrkavat vsaj dvakrat letno za njihove praznike že več kot 30 let. Zelo radi gremo k prijateljem v Preserje, zadnje čase tudi v Notranje Gorice, odkar pa so novi zvonovi v Vnanjih Goricah pa bomo večkrat prišli na Gulč.
Če pa se dotaknem igranja na male zvonove mi je najbolj ostal v spominu božični koncert orkestra Cantabile v Cankarjevem domu, leta 2016, kjer smo nastopili tudi mi.
Kako vam uspeva ohranjati, obnavljati in uspešno voditi ljubiteljsko pritrkovalsko ekipo?
Ja temu pravimo prostovoljna obveznost. Ni vedno prijetno v zvoniku, pozimi je včasih presneto mraz, poleti se kar dobro preznojimo, ampak obstaja neka kemija, ki nas žene, da gremo v zvonik. Pritrkovalec ve, da sam ne more narediti ničesar, ekipa mora biti prisotna in če te ni, potem manjkaš tudi drugim. Kolektivni duh, ki ga zahteva naša igra je gotovo tudi močna izkušnja za življenje, odgovornost do drugih članov ekipe je ključna.
Vodenje pritrkovalske skupine zahteva seveda nekaj znanja in inovativnosti, predvsem pa ljubezni do tovrstne glasbe. Ko se po začetnih težavah začne dogajati muzika, takrat ona sama potegne izvajalce. Moja naloga je organizacija in sklicevanje vaj, ter priprava vedno novih melodij za vajo in za resno izvedbo. Nikoli ne sme biti dolgčas, vedno morajo biti novi izzivi pripravljeni. Zdaj so naši člani že toliko izkušeni, da znajo sami opredeliti cilje, kaj želijo, tako da skupaj pripravljamo programe.
Kakšni so načrti za to leto in v naprej? Kako, kdaj, kje in na kakšen način, se vam lahko pridružijo nove ljubitelji zvonov .
Trenutno čutim potrebo, da začnemo z novim tečajem za začetnike. Ravnokar imamo enega resnega osnovnošolca, ki je zelo dober, zato bi mu bilo fino priključiti še nekaj novih članov. Vaje za začetno skupino so vsako soboto ob 17h v Marijinem domu na Brezovici (soba Karitas), ni treba čakati novega šolskega leta, veseli bomo vsakega fanta ali dekleta, da ga preskusimo in vsak sam bo videl če ga bo potegnilo.
Bi nam ob zaključku še kaj povedali?
Pritrkavanje je pomemben del naše slovenske kulturne podobe in močno prispeva tudi k verskemu življenju. Videl sem izseljence, ki so jokali, ko so po dolgem času slišali pritrkavanje, zato si prizadevam za ohranitev znanja, ki ga trenutno imamo in za prenos na novi rod. Ta je bodočnost. Istočasno prosim, da smo vsi pozorni na svežo sovražnost do zvonjenja, ki se pojavlja v naši sredini. Tako ko naš materni jezik je tudi pritrkavanje izraz naše samobitnosti, ki ne sme izginiti. To je odgovornost nas vseh.
Spoštovani g. Brane, vam in vsem pritrkovalkam ter pritrkovalcem v imenu bralk in bralcev tega pogovora in v svojem imenu iskreno čestitam za najlepši zgled štirideset letnega prostovoljnega kulturnega delovanja in vam vsi želimo veliko Blagoslova tudi v naprej.
Veliki zvon Brezovica: https://www.youtube.com/watch?v=68xkio9RbEk&t=3864s
Porkovanje na miniaturne zvonove leta 2020: Silvestrsko potrkavnje na Gulču:
Pritrkovalci Brezovica: https://www.youtube.com/@pritrkovalcibrezovica5502
Vnanje Gorice 18.1.2023
Pogovarjal se je Drago Stanovnik, ODPMD Brezovica
