Msgr. France Dular je Dolenjec. Rodil se je 10.7.1938 v Prečni. Po osnovni šoli je vstopil v malo semenišče v Pazinu in nato študiral v ljubljanskem bogoslovju. V mašnika je bil posvečen pred 54 leti na praznik apostolov Petra in Pavla v Ljubljani. Kaplansko službo je opravljal v Toplicah, kot župnik pa je v deloval na Čatežu ob Savi, Brezovici pri Ljubljani z Notranjimi Goricami, dva mandata bil tudi dekan dekanije Ljubljana-okolica, v Železnikih s soupravama Dražgoše in Zali Log. Štiri leta je preživel v cistercijanskem samostanu v Stični. Leta 2006 je vstopil v novomeško škofijo in prevzel župnijo Št. Peter – Otočec. Od leta 2007 je msgr. France Dular novomeški stolni kanonik in dekan, ki se je leta 2013 tudi naselil na Kapitlju in opravlja službo stolnega spovednika. V družbi mnogih duhovnikov, vernikov, narodnih noš in pevcev se je leta 2014 kot zlatomašnik zahvalil za 50 let mašništva. Na njegovi zlati maši je generalni vikar in kancler novomeške škofije, prelat Božidar Metelko poudaril, da je vsak zlatomašnik dragocen kot zlato. »Zlatomašnik je simbol trajnosti, zvestobe, herojstva, torej lastnosti, ki so danes še toliko bolj potrebne. Koliko zakonov gre narazen, žal tudi marsikateri duhovnik odneha na svoji poti,« je dejal Metelko.
Msgr. France Dular znan kot izredno delaven in pastoralno goreč duhovnik, simbol vztrajnosti, zvestobe, herojstva, torej ima lastnosti, ki so danes še kako potrebne. V smislu uvajanja koncilskih reform je prenovil cerkvene objekte, je vedno izredno zagnan pri delu z župnijskimi pastoralnimi sveti, mladimi in skavti, skrb za pastoralo Romov, za nove duhovne poklice in župnijske vrtce. Zelo rad pa tudi čebelari in skrbi z domače živali. Zaradi izrednih zaslug ga je leta 2002 papež Janez Pavel drugi imenoval za monsinjorja.
Na Veliki šmaren, leta 2014 pa je imel ponovitev nove maše tudi na Brezovici. Ob tem je povedal:
Msg France Dular rad pove, da je zelo lepo biti duhovnik, še zlasti, ker je svoje poslanstvo vzel zares in odgovorno. Z oznanjevanjem božje besede je prinašal ljudem Kristusa - upanje, veselje in svetlobo, tako v težkih kot veselih trenutkih življenja, pa tudi sam je bil v pol stoletja duhovništva deležen veliko dobrega in lepega, za kar je Bogu hvaležen.
Za njegovo delo pa smo seveda hvaležni tudi mi, saj je zaslužen tudi za to, da imamo Ašičev dom.
Vnanje Gorice, 14.1.2019
Drago Stanovnik
