Ne vem, če ni bil to Camilo Jose Cela, zadnji izmed španskih nobelovcev za literaturo, ki je o španskih vaških gostilnah napisal misel, ki jo povzemam po spominu: najbolj pristna in najbolj originalna in hkrati podcenjena je umetnost, ki se dogaja v domačih španskih gostilnah. Vaški obiskovalci tam vidijo tako ples kot poslušajo ognjevito špansko glasbo, da o sproti sestavljeni pesniški besedi ne govorimo. V vaški gostilni nastaja prava, avtohtona, a nenapisana niti posneta španska kultura. Avtorju se je zapisalo, da je to edina prava umetnost, za katero ni treba biti sloveče ime in je vselej dosegljiva širokemu avditoriju. Ta umetnost ni priznana v visokih umetnostnih krogih, ni zaprta umetnost, ki jo uživajo le nekateri izbranci. Ta umetnost je živa, prisotna v neposredni transakciji, navdušujoča, barvita ... Močno vpliva na posameznika in skupnost, da se njen vpliv preko čutil razlije in razvije v tamkajšnji družbi, hkrati pa vpliva retrogradno na razvoj celotne španske kulture. Nasploh generira vedno nove oblike in razvija estetski pogled španske umetnosti.
Ne domišljam si, da je naša dragomerška gostilna, danes imenovana Pizzeria Siciliana, eden izmed "centrov" slovenske kulture. Je pa edini naš kulturni center in ima na vsak način več kot ugoden vpliv na vse obiskovalce, ki jo obiščejo in si tam privoščijo kakšno pico ali pijačo. Tam so že cele mesece po stenah razstavljene slike, ki jih avtorica vedno znova dopolnjuje oziroma zamenjuje. Nedvomno gre zasluga za neposreden stik z umetnostjo dragomerški likovnici (ki je pa še vse kaj drugega kot slikarka) Milki Emiliji Erbežnik, da je tako rekoč iz provincialnega vaškega prostora ustvarila s svojimi visoko dodelanimi "pejsaži" ter akvarelnimi sporočili pravo kulturno središče. Pravo galerijo, ki je naša skupnost do sedaj ni imela, če odmislimo občasne razstave tu in tam. Je mogoče preambiciozno, če zapišem kulturni likovni center?
Milka E. Erbežnik je zelo produktivna slikarka akvarelov, doma iz našega naselja ali vasi Dragomer, poznana tako doma kot celo onkraj slovenskih meja. Je predstavnica žlahtne slikarske umetnosti, ki se sicer manj pojavlja v naših medijih kot šport ali raznorazne oblike družbenih dejavnosti, a ni zaradi tega prav nič manj dragocena. Bi rekla, da še mnogo bolj, ker le v tihi kontemplaciji njenih nadvse prijetnih slikarskih del dojamemo svoje boljše razpoloženje ter uvid v onkraj. Več o njej lahko preberete v 2. številki Pogovori z občani (izdalo Društvo DVIG – univerza za tretje življenjsko obdobje, 2016). In to boljše razpoloženje ob kar se da dobri hrani je tista dragocenost vsake prave umetnosti, ki pusti sled v duši. Vabljeni v kulturni likovni center v Siciliani.
D. Jazbinšek, Dragomer
