Za mnoge občane si bil zagotovo malo poznan, dokler se nisi odločil za aktivno  sodelovanje v gledališki skupini pod okriljem Kulturnega društva Kosec. Kaj je botrovalo odločitvi za novo ustanovitev društva in zakaj si se odločil, da prevzameš vlogo predsednika društva?

Odločitev ni bila težka oz. je sploh ni bilo. Ko smo se bili kot skupina zaradi razmer v krovnem društvu prisiljeni registrirati kot samostojno društvo, smo izvedli tajno glasovanje in ker sem dobil največ glasov, sem  prevzel vodenje.  Postavil  sem pogoj, da se predsednika in člane UO voli vsako leto. Iz lastnih izkušenj v preteklosti vem, da je poleg organizacijskih sposobnosti in časa, ki ga lahko posvetiš delovanju društva, izredno pomemben motivacijski faktor, ki ga vodja uspe dati skupini. Amaterska društva so skupina ljudi z različnimi ambicijami, različnimi sposobnostmi, različnimi urniki in domačimi obveznostmi. Krmarjenje med vsemi temi pričakovanji, zmožnostmi in potrebami je naporno in sčasoma vodja otopi. Takrat je korektno, da ga zamenja drug človek.

Kakšne cilje si si zastavil kot predsednik in kako vidiš njegovo vlogo v našem prostoru?

Delujemo malo manj kot dve leti kot samostojno društvo, zato je bila moja prva naloga zagotoviti finančna sredstva, ki bodo omogočala normalno delovanje društva. Na tehničnem področju smo za prepoznavnost društva izdelali svojo internetno stran in FB profil,  sprejeli smo srednjeročni strateški plan delovanja društva do leta 2025. S pomočjo sponzorjev smo kupili prikolico za prevoz rekvizitov na gostovanja, letos pa preučujemo možnosti za nakup odrskih reflektorjev in ozvočenja.  S podpisom najemne pogodbe za društveni prostor in novo pogodbo za najem odra za vaje so bili ustvarjeni temeljni pogoji za normalno delovanje društva. V organizacijskem smislu smo smiselno razdelili dejavnosti na štiri sekcije: gledališko, lutkovno, recitacijsko in literarno sekcijo in za vsako sekcijo določili vodjo. Veliko pozornosti namenjamo tudi izobraževanju in hvaležni smo JSKD Vrhnika in gospe Bregant Možina, ki nas seznanja o možnostih  za  obisk  kvalitetnih izobraževalnih tečajev po subvencioniranih cenah ali pa celo brezplačno.

Gledališka sekcija se je letos prijavila s svojo igro POHLEP V KOTLINI BARJANSKI na Linhartovo tekmovanje, 26. marca bomo nastopili med najboljšimi amaterskimi skupinami v Sloveniji na Festivalu komedije v Pekrah, poleg gostovanj širom po Sloveniji in zamejstvu pa pričakujemo tudi nastop na Čufarjevih dnevih, ki so vsako jesen na Jesenicah. Ker je bil lansko leto zelo dober odziv na naš nastop v okviru projekta Povsod je luč na Vrhniki, si želimo tudi letošnje leto  kakšnega povabila  za sodelovanje v okviru Cankarjevih dnevov na Vrhniki. Ravno tako smo začeli z branjem nove komedije »VAŠKE ZDRAHE« in upam, da bo do konca leta ta  komedija že na ogled.  Napisal jo je  član našega društva Aleš Kozjan.

V lutkovni skupini imamo pripravljen scenarij za kultno rusko lutkovno predstavo, ki bo prvič predvajana v Sloveniji. Prevod in priredba je delo članov društva. Idejo sem prispeval sam.

V recitacijski sekciji se pripravlja projekt bralnih večerov ter otroških sobotnih pravljičnih dopoldnevov, verjetno pa bo sledil še kakšen dogodek, kot je bilo npr. branje poezije g.Toneta Krašovca v CD Vrhnika, flash mob za kulturni praznik ipd.

V literarni skupini kot idejni partner skupaj z Občino, OI JSKD in OŠ delamo na natečaju NAJBARJANSKA pravljica, ki jo bomo potem predelali v lutkovno predstavo.

Skratka projektov, zamisli in idej je veliko in verjetno sem še kaj pozabil. Poskušamo biti izvirni, zato izbiramo igre, ki so ali predelane in v današnji čas postavljene verzije znanih avtorjev ali naše avtorstvo, ali pa so prvič predstavljene v Sloveniji. Vanje  vpletamo aktualne dogodke, ki jih skušamo predstaviti na optimističen in humoren način.

Kako gledaš na stanje kulture v naši občini. Jo vodstvo občine dovolj ceni, podpira in zagotavlja možnosti za razvoj in dejavnost?

Naša občina je zelo blizu Ljubljane in kdorkoli si zaželi obiska dobrih  kulturnih dogodkov  in zabave, se odpelje v prestolnico. Pa vendar so amaterska kulturna društva del vsake lokalne skupnosti. Naša občina je mlada in se še razvija. Kot je dejal župan v enem svojih nagovorov krajanom pa  že prerašča okvirje spalnega naselja  in se razvija v celovito  družbeno okolje. Srčno upam, da to velja tudi za  podporo pri delovanju kulturnih društev. Trenutni Pravilnik o financiranju in zagotavljanju finančnih sredstev   sploh ne stimulira kvalitete, ampak samo kvantiteto. Tudi na tem področju smo aktivni in smo skupaj s še dvema društvoma  v občini pripravili predlog sprememb in  od vodstva dobili zagotovilo, da se bo še v letošnjem letu pričelo s posodobitvijo kriterijev. V občini sedaj  nimamo zagotovljenih  pogojev za normalno izvedbo gledališke predstave. Vaje in predstave imamo v PGD Log. Loški gasilci so bili tako prijazni, da so nam za vaje in izvedbo predstave dali v najem njihovo garažo, v kateri je tudi oder. Nimamo pa reflektorjev, ozvočenja, nimamo garderobe, v prostoru, katerega glavni namen je garaža za intervencijska vozila ni primerne akustike. Zaenkrat nimamo pravega sogovornika s strani občine, da bi skupaj iskali možne alternative za nakup najnujnejše tehnične opreme. To so trenutna dejstva, vendar sem prepričan, da si bomo z dobrimi predstavami in nastopi pridobili zaupanje in bodo odgovorni prepoznali naše potrebe po izboljšanju pogojev za gledališko delo.  Upanje je večje  tudi potem,  ko smo dobili občinsko podporo pri  povezovanju z Osnovno šolo Log - Dragomer  za izvedbo  projekta NAJBARJANSKA PRAVLJICA in pri pridobitvi društvenega prostora v Domu krajanov.

Pred nekaj tedni smo si lahko ogledali predstavo vaše gledališke skupine z naslovom Pohlep v kotlini barjanski. To je tvoj avtorski tekst. Kako si se lotil pisanja in  od kje ideja?

Najprej sem dvakrat ali trikrat prebral Cankarjevo Pohujšanje, potem sem na internetu prebiral kritike, analize, obnove tega dela, zavrtel sem si posnetke predstave, ki jo je priredila Žanina Mirčevska, predstav Mladinskega gledališča in  SNG Maribora, skratka materiala je bilo še preveč za to večno aktualno Cankarjevo farso. Glavno idejo zgodbe sem aktualiziral. Kultura je še vedno na robu preživetja, ampak izvirni greh ni več pohujšanje ampak pohlep. Neoliberalizem oblikuje naše življenje, producira neosebno človeštvo, ki hlepi samo še za čim večjim bogastvom. In to skoraj vedno na račun drugih. Seveda imamo v poslanstvu MAH TEATRA zapisano, da bomo aktualno tematiko prikazovali na humoren način, zato sem se tako tudi lotil predelave teksta od stavka do stavka, od enega akta do drugega.

Kaj  se te je najbolj dotaknilo, kaj te je vznemirjalo ali navdihovalo?

Da delam nekaj novega. Sodeloval  sem tudi pri predelavi prve igre, ki smo jo igrali igralci MAH TEATRA, ampak tokrat sem se sam lotil Cankarjevega besedila. Obenem sem spreminjal vloge in definiral namen sporočila. Najbolj vznemirljivo je bilo, ko sem začutil, da je v bistvu Cankarjevo delo tako zelo podobno sporočilu, ki sem ga imel sam v glavi,  zato je ob podpori originalnega teksta besedilo nastajalo kar samo od sebe.

Kje si imel morda  težave?

Največ problemov sem imel pri zavedanju, da vsi pričakujejo zares smešno komedijo, kar je pri Cankarjevih delih nemogoče, obenem pa zaradi spoštovanja do našega največjega pisatelja tudi neetično.  Ko sem predelaval  karakterje vlog, sem imel največ težav pri karakterju Razbojnika in Popotnika. V našem delu se Razbojnik predstavlja za predstavnika Maroške kraljeve družine, Popotnik, ki ga definira   prešuštvo, pa ne igra več tako sporočilne vloge, kot pri Cankarju.

Seveda so bile vmes tudi blokade pri samem pisanju, manjkal je bolj dinamičen začetek in zaključek. Tukaj mi je zelo pomagal prijatelj Leon Magdalenc, ki je kot dramaturg dodal celotni igri  žmohtnost in igrivost. Nekaj komičnih idej, ki sem jih naknadno dodal v tekst, pa je dodal tudi ansambel, ko smo začeli s prebiranjem igre na vajah.

Kako si zadovoljen s predstavo zdaj, ko je doživela odrsko predstavitev?

Priznati moram, da v pogojih, ki smo jih imeli v tem koronskem času brez kolektivnega duha celotnega ansambla ter izkušenega režiserja, ki si je upal poglobiti v našo zgodbo, igra ne bi nikoli doživela odrske predstavitve. Izredno sem hvaležen našim sponzorjem, ki so nam verjeli in nas finančno podprli pri izvedbi, saj smo kot novoustanovljeno društvo začeli iz nič. Ampak pred premiero sem se zavedal, da  imam  sam  največjo odgovornost, kot pisec  besedila in kot predsednik društva.  Te občutke sem zadrževal v sebi,  ampak resnično se mi je odvalil velik kamen od srca, ko smo prejeli prve odzive od gledalcev. Predvsem gledalci, ki so se še spominjali Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski, so bili izredno zadovoljni in so pohvalili tako samo zgodbo, kot tudi sporočilnost. To pa je bil  moj namen in ja, zadovoljen sem iz  opravljenim delom. Za vse je bila predstava velik izziv, ki pa smo ga s skupnimi močmi dobro opravili. In na to sem ponosen.

Po zapisih Mirana Setnikarja pripravila Dragica Krašovec