Mesec je naokoli in kar dva odlična avtorja sta poskrbela, da smo člani DVIG-ovega bralnega krožka z veseljem brali tudi v novembru.
Vinko Möderndorfer nas je navdušil z romanoma Odštevanje in Zvezda, žlica in ura, Mateja Gomboc pa z romanom Nihče nikogar ne spozna.
V romanu Mateje Gomboc Čeh, Nihče nikogar ne pozn , ki je njen prvi natisnjen roman, se srečamo s študentko antropologije Mašo. Le ta se v prostem času aktivno udeležuje vaj pevskega zbora, kjer ima njihova zborovodkinja Agata velike ambicije in visoka pričakovanja tudi na tekmovanjih, ki naj bi se jih zbor udeležil. Prav v času priprav na tekmovanje tečejo tudi priprave na poroko Mašine sestre, na kateri naj bi sodelovale zborovske pevke. Tudi Maša ima v zvezi s poroko določene obveznosti, otežuje pa ji celotno dejavnost skrivna ljubezen do Maksa, prijatelja od malih nog, ko so bili njuni starši veliki prijatelji in so se veliko družili. Maksa zdaj poleg zaključka študija obremenjuje in zaposluje delo z begunci, ki vse bolj preplavljajo Evropo. Njuni starši so se zaradi različnih političnih pogledov na dogajanje v družbi razšli in ta pogled na razklanost v slovenski družbi je moč spremljati v knjigi tudi skozi pogled sedanje generacije, za katero smo menili, da je tovrstno gledanje na preteklost že presegla. Pripoved teče dinamično, spoznavamo različne junake, ki dodatno zapletajo posamezne situacije. Jezik je lep, tekoč in v pripoved lahko verjamemo, saj se zdi verjetna kjerkoli in kadarkoli v sedanjem času. Več ne bom razkrila, vzemite v roke knjigo in prepričana sem, da boste ob njej uživali.
Oba romana Vinka Möderndorferja, čeprav ju lahko beremo tudi posamič, sta med seboj nekako povezana. V bistvu je avtor načrtoval trilogijo, Odštevanje je njen prvi del. V njem spoznamo moškega, ki živi povsem normalno, lagodno življenje, dokler ne izgubi službe in ga takoj za tem zapusti tudi ljubica. Istega dne izve, da bi ga rad spoznal oče, za katerega sploh ni vedel ali in kje živi.
Odloči se, da poišče vas, kjer oče živi in na pot se odpravi s svojo najstniški hčerko na prvo srečanje. Odločitev pomeni, da se odkriva preteklost in odstirajo nekatere skrivnosti. Pripoved je zelo osebna in za bralca nadvse zanimiva.
Roman Zvezda, žlica in ura pomeni neke vrste nadaljevanje trilogije, čeprav težko razberete neposredno povezavo. Po mamini smrti se glavna junakinja s svojim sinom vrne v stanovanje, kjer je preživljala velik del svojega otroštva. Želi obuditi spomin na preteklost skozi oči pokojnikov in ob tem vračanju v preteklost se ji razgrne tragična usoda treh generacij iste družine v 20.stoletju.
Pri tem ne razloči več natančno, kaj je res in kaj plod njene domišljije. Več o sami zgodbi pa, ko jo vzamete v roke in preberete.
Zagotovo avtor sodi med boljše pisce te generacije in tudi oba romana sta napisana tako, da bralca posrkata in prikleneta nase, dokler ju ne preberete do konca.
Vsekakor priporočam v branje, ti dolgi zimski večeri bodo postali krajši in bolj zanimivi,
Dragica Krašovec, Društvo DVIG