Prazniki so mimo, tista norija pred njimi tudi in celo naša srečanja niso imela normalnega poteka, temveč smo jih prilagodili razpoložljivim terminom.

Brali smo po utečenem urniku in nič manj kot je za nas običajno. Že večkrat sem omenila, da nas nekateri slovenski avtorji, za katere ni značilno veliko število izdanih knjig in jih zato slabše poznamo, vedno znova prijetno presenetijo, ko se lotimo branja njihovih del.

V decembru smo tako prvič srečali Vladimirja P. Štefaneca in Veroniko Simoniti.

Vladimir P.Štefanec, rojen 1964 V ljubljani, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz filozofije in umetnostne zgodovine. Brali smo roman Najlepša neznanka svetloba, ki je bil nominiran za kresnika.

Tematika romana je fotografija, in sicer se zgodbe dogajajo v fotografskem studiu Lipnik in njegov sin. Glavni junak je Filip, ki se spominja najpomembnejših oseb v svojem življenju, po katerih so tudi podnaslovljena poglavja v knjigi. Teh je šest, katerih odnose in njihovo prepletanje nam avtor opisuje v njihovih zgodbah.

Posebna pozornost je namenjena fotografiji in fotografskim tehnikam, ki se močno spreminjajo skozi različne generacije. Zanimiv je tudi Filipov pogled na ženske, ki ga oblikujejo življenske izkušnje in vse njegove frustracije. Po očetovi in bratovi smrti ostane Filip sam. Poskuša razčistiti in reševati odnose iz svoje mladosti in družinske preteklosti in začne živeti novo življenje.

Pri fotografiranju in v življenju, ki ga vidimo, je svetloba odločilna. Od tod najbrž tudi naslov knjige.

Kar trije pisateljevi romani so bili do sedaj nominirani za kresnika. Tudi to dejstvo zagotovo dokazuje, da avtor sodi med odmevnejše, kvalitetne in zanimive pripovednike.

Veronika Simoniti je rojena leta 1967 v Ljubljani. Študirala je na Filozofski fakulteti in diplomirala iz francoskega in italijanskega jezika. Je pripovednica, prevajalka in urednica.

Brali smo dva njena romana, in sicer Ivana pred morjem in Kameno seme.

V prvem od navedenih romanov se pripovedovalka vrne iz Pariza v slovensko Primorje, da bi za novega kupca počistila mamino stanovanje. Mati je umrla in dedinja se ne namerava vrniti iz Francije domov.

Med pospravljanjem zapuščine odkrije med starimi fotografijami sliko svoje babice, ki z eno roko drži svojo petletno hči (mama pripovedovalke), z drugo pa si objema nosečniški trebuh. Kaj se je zgodilo s tem otrokom?

To je vprašanje, na katerega pisateljica skuša odgovoriti skozi različne pripovedi, ki se dogajajo po različnih krajih naše domovine, pa vse do Pariza in begunskega taborišča v Srbiji. Zgodbe segajo v različne generacije in različne čase ene družine. To je roman o nelepih časih in rečeh, je še zapisano na platnicah knjige.

Tudi v romanu Kameno seme so zapisane zgodbe različnih ljudi, domačinov in turistov, ki se znajdejo skupaj v nekem kraju na nekem hrvaškem otoku. Če prej niso bili povezani in prepleteni med seboj, se to zgodi potem, ko neka domačinka vrže kamen in sproži dogodke.

Spremljamo družine, ki jih bremenijo izkušnje iz preteklosti ter skrbi iz sedanjosti.

Lep jezik, zanimive pripovedi so zagotovo prijetno branje, ki pa v bralcu odpira vprašanje, kako bo resnica spreminjala življenja ljudi, ko se jih bo dotaknila.  

Dragica Krašovec, urednica