Kako te je pot zanesla k Mah teatru?

Z Igorjem (tudi igralec v Mah teatru, op. p.) sva bila sodelavca in v nekem razgovoru mi je povedal, da deluje  v gledališki skupini, kjer se zelo  dobro razumejo. Zato  se v njej dobro počuti, tudi  igra,  potrebujejo  pa prišepetovalko. Rada imam   umetnost, zanima me in lahko rečem, da je neke vrste moj hobi spoznavanje različnih  smeri znotraj nje. Imam  tudi sestrično, ki je profesionalna igralka v gledališču, a na mojo odločitev to ni posebej vplivalo. Pač pa ob  Igorjevi ponudbi za sodelovanje  nisem omahovala in priključila sem se skupini.

Predstava Pohlep v kotlini barjanski je zaključena  in zdaj si se v Mah teatru znašla  v povsem drugačni vlogi. Kako je prišlo do odločitve, da režiraš novo predstavo? Je nate vplival Matija Milčinski, režiser Pohlepa?

Ko sem opravljala vlogo prišepetovalke, me je res Matija nekajkrat poprosil, da prevzamem tudi vodenje vaj, ker se jih iz opravičenih razlogov ni mogel udeležiti. Takrat se je v meni porodilo kar nekaj zamisli in predlogov, kako bi morda drugače pristopila k delu, kako bi uvedla neke nove prijeme in kako bi posameznemu igralcu razložila ali približala vlogo, ki jo je igral. Izhajala sem iz tega, kaj bi sama potrebovala ali kako bi si želela, da bi režiser pristopil do mene, če bi igrala.

Ker sem bila nova v skupini in spoštujem delo režiserja in njegovega dela nisem želela na hitro spreminjati utečenih načinov dela, pač pa je bil to zame izziv, da se morda nekoč preizkusim sama v tej vlogi.

Ko se je osnovala skupina igralcev, ki pod režiserskim vodstvom Matije Milčinskega pripravlja predstavo Moj ata socialistični kulak, v kateri sama ne sodelujem, je poleg mene ostalo »prostih« še nekaj igralcev naše gledališke skupine. S predsednikom društva Miranom sva iskala možnosti, da bi  sočasno pripravili  še eno predstavo in vaje izvajali na domačem odru.

Kako je prišlo do izbire teksta?

Lahko  rečem, da je bila to kar zahtevna in dolgotrajna pot. Z Miranom sva iskala tekst, ki bi bil primeren za število vlog. Vedela sva s kakšnim številom igralcev lahko razpolagava. To so bili igralci, ki so ostali prosti, ker se niso odločili za sodelovanje pri nastajanju nove igre ali niso bili izbrani za vloge v njej. Želela sva tekst, ki bi bil zabaven, ne preveč zahteven niti v scenski opremi niti v interpretaciji,  ker je vendarle treba upoštevati  možnosti, ki jih lahko uresničimo na odru gasilskega doma.  Seveda so pomembne tudi  igralske  sposobnosti.

Pri izboru teksta so nama pomagali tudi v ljubljanski knjižnici gledališkega inštituta  in priskrbeli  kar nekaj tekstov iger, med katerimi smo  končno  s  soglasjem  igralcev odločili za tekst predstave  Stevardese pristajajo.

Vsem je bil tekst všeč.  Ogledali smo si tudi predstavo Boeing, Boeing, ki jo predvajajo  v Špas teatru, nekatere predstavitve drugih izvajalcev tudi iz tujine na spletu in  pričeli smo z resnim delom.

Prav te dni se selimo z vajami  na oder in optimistično pričakujem, da bomo nekje do konca februarja pripravljeni za premiero. Pričakujem, da ne bo večjih zapletov ali zaradi zdravstvenih ali tehničnih težav. Nekaj težav sicer še imamo s tekstom, ampak  bomo premostili te začetne težave.

Zdi se mi, da je tekst dovolj preprost in zabaven, ampak po ogledu na spletu, kjer je možno videti različne skupine, ki so ga igrale, je pristop do posameznih vlog zelo različen, tako da nas čaka veliko dela.

Publiki želimo nevsiljivo predstaviti vsebino in jim  jo z dobro z interpretacijo  približati. Pri tem pa ohraniti poanto teksta in ljudi zabavati.

Ker si  predstavnica mlajše generacije, me zanima, kako se v skupini razumete s starejšimi igralci?

Ocenjujem, da so odnosi zelo dobri in se dobro počutimo in imamo lepo. Nisem človek, ki bi poskušal uveljavljati avtoritativen način dela, pač pa prisluhnem mnenju in predlogu  nastopajočih in skušam z njihovo pomočjo doseči boljše učinke oziroma boljšo interpretacijo posameznih vlog. Doslej večjih konfliktov ni bilo. Zavedam se, da  pomembne izkušnje pridobivam z vajo, analiziranjem igre in njihovih ustvarjalcev in upoštevanjem  njihovih predlogov  in pobud.

Ukvarjaš se s samostojnim podjetništvom, kar je nekaj povsem drugega kot gledališko delo. Si se usposabljala na kakšni delavnici ali kako prihajaš do potrebnih znanj?

Res, moje poklicno delo nima nič skupnega s kulturo. A od nekdaj me zanima umetnost. Zanima me, kako ljudje gledamo nanjo, kako gledamo na svet  in na dogajanje okoli sebe. Zato veliko objavljam. Nisem bila na nobenem  od organiziranih izobraževanj za igranje in režijo. Zame je umetnost to, da nekdo, mislim avtorja seveda, vanjo vloži delček samega sebe, svoja intimna občutja in lastno perspektivo na okolje in ljudi in skušam avtorja razumeti in se poglobiti vanj.

Zanima me gledališče. Predstave obiskujem sama ali s prijatelji. Zanima me film, animacija,  zlasti vzhodnjaška. Zdi se mi, da je v njej veliko več eksperimentiranja, kot na zahodu. Zanima me glasba, različna, ne le trendovska. V prostem času slikam. To je zame silno intimen proces in v tem trenutku nisem prepričana, da bi okolica moje ustvarjanje ugodno sprejela, zato ostaja skrito tujim očem.

Morda bo nekoč drugače in bo čas prinesel  drugačne odločitve.

Človek se tako bogati, pridobiva potrebne izkušnje in ob delu prilagaja svoj odnos do igre in igralcev. Učimo se celo življenje, sploh če smo dovolj  zainteresirani za sprejemanje novih znanj.

Ne morem mimo vprašanja,  kako gledaš na dejavnosti Društva Mah teater in kje vidiš sebe in  vlogo društva v prihodnje?

Mislim, da v društvu zelo hitro rastemo in občasno kar pogrešam skupino, s katero sem pričela delati. Naravnost navdušena sem bila nad Flash Mobom ob Prešernovem prazniku, čeprav zaradi drugih obveznosti nisem sodelovala pri izvedbi. Recitacije, ki smo jih izvajali v Cankarjevi knjižnici, so bile prav tako zelo lep dogodek, čeprav sem se bala javnega nastopanja. To so zagotovo aktivnosti, ki bi jih veljalo ohraniti in razširiti. Tako na spontan, dinamičen, nevsiljiv način približamo kulturo  poslušalcem, igralci pa pridobijo dodatne izkušnje za javno nastopanje, boljšo izgovorjavo, interpretacijo, kar  vse potrebujejo pri igranju na odru. Spomini se ob tem vračajo nazaj v osnovno šolo, ko je bilo takih nastopov precej. Različne aktivnosti bodo člane društva tesneje povezale in ohranile ter okrepile njegovo dejavnost tudi v prihodnje. Pri tem bom seveda z veseljem sodelovala.

Kadar se ob čaju srečata dve osebi, ki podobno razmišljata in jima je skupnih več različnih področij,  pomenek teče v različnih smereh in se ne konča hitro. Vsega povedanega tako nisem zabeležila, a morda je dovolj, da sem vam osvetlila njeno razmišljanje, pričakovanja, delo. Kako ji vse skupaj uspeva, bomo lahko ocenili, ko se bodo s predstavo  pojavili na odru pred gledalci. Verjamem, da bo z vztrajnostjo, posluhom za sodelujoče, potrebno vizijo in osebnim pristopom opravila dobro delo, igralcem ponudila dovolj prostora, da se izkažejo kot dobri interpreti nam gledalcem pa pričarala še en lep gledališki dogodek. Zaželimo ji srečo in normalne pogoje za delo.

Dragica Krašovec