Nekam čudno je te dni,
precej pusto in prazno povsod, se zdi.
Med ljudmi je pogost prepir,
a v sebi čutim čuden nemir.
Za vse nastalo virus krivijo,
doma za zidovi osamljeni ždijo.
Razmišljajo o usodi,
a ta sama nasproti hodi.
Za čisto vse na tem svetu smo krivi ljudje,
če kaj vemo o virusu ali pa ne.
V nas je strah in je upanje,
da hitro mine to svetovno gorje.
A potreben je čas, pogum, potrpljenje,
potrebna je vera v drugačno življenje.
Potrebna je strpnost, volja in znanje,
da bodo minile te moraste sanje.
Dragica Krašovec v Ko spregovori srce, ilustracije Yulia Kuznetsova, DVIG 2022



