Nekam čudno je te dni, 
precej pusto in prazno povsod, se zdi.
Med ljudmi je pogost prepir, 
a v sebi čutim čuden nemir.

Za vse nastalo virus krivijo,
doma za zidovi osamljeni ždijo. 
Razmišljajo o usodi, 
a ta sama nasproti hodi.

Za čisto vse na tem svetu smo krivi ljudje, 
če kaj vemo o virusu ali pa ne. 
V nas je strah in je upanje, 
da hitro mine to svetovno gorje.

A potreben je čas, pogum, potrpljenje, 
potrebna je vera v drugačno življenje. 
Potrebna je strpnost, volja in znanje, 
da bodo minile te moraste sanje.

Dragica Krašovec v Ko spregovori srce, ilustracije Yulia Kuznetsova, DVIG 2022