Čeprav nam zadnje tedne in dneve nekoliko po svoje spreminjajo virusi in posledično odsotnosti posameznikov onemogočajo utečene oblike dela, to ne pomeni, da bralci opuščamo veselje in voljo do branja knjig. Morda nam celo dajejo več priložnosti, da si zanje vzamemo čas in bolj poglobljeno razmišljamo o njihovi vsebini.

Dela Igorja Karlovška rada berem iz več razlogov. Zame je odličen pisec, aktualen pri izboru tem, z nekaterimi deli npr. Sodišče, Pobarvani dosjeji, Odvetnik in najbrž je še kakšna, pa kot pisatelj dokazuje, da zelo dobro pozna aktualne razmere v sodstvu pri nas. Pri pisanju pride do izraza tudi njegovo dobro poznavanje delovanja pravnih in sodnih institucij in prava, saj je po osnovni profesiji odvetnik. Izjemen občutek za sodobna družbena dogajanja, odlično poznavanje tematike, ki se je loteva in realistični pristop k vsakdanjim preizkušnjam življenja je tisto, kar bralca pritegne, da sega po njegovih delih.

V krožku smo se odločili, da natančneje obravnavamo knjigo z naslovom Gimnazijec.

Je malo starejšega izvora (nominirana za Kresnika 2005) in zagotovo primerna za bralce že po končani osnovni šoli. A tudi nam starejšim bralcem odpira oči, kako pogosto ne znamo prisluhniti mladim in njihovim potrebam ali, kar je še bolj problematično, ne slišimo klica na pomoč.

Peter Janežič, glavni junak v tem romanu, preživlja leto dni kot gojenec prevzgojnega doma. Tja je zašel, ker v postopkih obravnave na sodišču zaradi vpletenosti v smrt prijatelja nima prave možnosti za dobro obrambo. Zaradi uporništva, notranje stiske, neurejenih družinskih razmer, pomanjkanja razumevanja in pomoči se znajde v okolju, ki ga postavlja pred vedno nove preizkušnje in mu nastavlja nove pasti.

Zaradi izjemne volje do življenja, izjemnih intelektualnih sposobnosti na področju matematike, fizike in kemije, vztrajnosti in trdoživosti in ob pomoči nekaterih ljudi, ki so ga vendarle zmogli podpreti in bolje razumeti, bo prihodnost zanj morda svetlejša.

Naj nekaj nejasnosti ostane za vse, ki se boste poglobili v branje romana.

Mene je pripoved močno pritegnila in mi dala misliti tudi o tem, kako površno včasih opazujemo vedenje mladih v svoji okolici. Ne vzamemo si časa, da nam povedo, kaj si želijo, kaj jih omejuje, ovira ali celo ogroža v njihovem življenju. Kajti le če jih bomo slišali, se lahko aktivno vključimo v reševanje situacij, v katerih se znajdejo. Predvsem pa si moramo zanje vzeti čas in jih poskušati razumeti, ne le obsojati, grajati in, kar je najhuje, po krivem kaznovati. 

Ker se zgodba odvija in razpleta v Radečah, tako rekoč pred našim pragom, se človek še bolj zamisli, kako blizu dogajanja smo in kako malo pravzaprav vemo, koliko nasilja, travm, nemoči in klicev na pomoč ne prepoznamo in ne vidimo. Zato je nerazumljivo tudi njihovo posledično ravnanje. Pri kaznovanju pa znamo biti površni, neizprosni in nepopustljivi, še zlasti to velja za povratnike.

Ampak, za mlade gre.

Dragica Krašovec, urednica