Deset let Bralnega krožka (1. del)

Konec marca 2012 smo se prvič zbrali ljubitelji knjig, takrat novoustanovljenega bralnega krožka. Moj načrt je bil, da bi se osredotočili samo na slovenske avtorje in poleg starejših, že uveljavljenih, spoznavali ter prebirali predvsem dela mlajših sodobnih slovenskih ustvarjalcev, posebno pozornost pa bi posvetili »zamejskim« piscem, predvsem s Tržaškega, Goriškega in Koroškega, pa tudi iz Benečije in Porabja, saj v osrednji Sloveniji pogosto ne doživijo pozornosti, ki bi si jo nedvomno zaslužili. Ustanovni člani so se s takim predlogom strinjali in tako smo mu soglasno ostali zvesti vse do današnjih dni.
Kako raznolike literarne ustvarjalce imamo Slovenci, smo ob branju lahko spoznavali vsa ta leta, saj smo ob prebiranju mojstrovin številnih starejših in že uveljavljenih pripovednikov odkrivali in odkrili tudi celo vrsto novih avtorjev, ki so si že ali pa si komaj zdaj utirajo pot v literarno vesolje. Obudili smo svoje srednješolsko in mladostno poznavanje nekaterih največjih slovenskih pesnikov 20. stoletja, kot so Cene Vipotnik, Ivan Minatti, Janez Menart, Tone Pavček, Ciril Zlobec, Ervin Fritz, idr., pa odličnih in pogosto prezrtih pesnic Lily Novy, Ade Škerl, Vide Taufer, Vide Brest idr., prebirali dela izjemnih prozaistov, kot so Ciril Kosmač, Boris Pahor, Alojz Rebula, Vitomil Zupan idr., potem pa ob njih spoznavali še Svetlano Makarovič, Milo Kačičevo, Alojza Ihana, Milana Jesiha idr., pa iz »čezmejnih« pokrajin ob mediteransko sončnih Miroslavu Košuti, Marku Kravosu, Borisu Pangercu in Marku Sosiču, odkrivali tudi čisto drugačna, težka in temačna občutja koroških ustvarjalcev Milke Hartman, Andreja Kokota, Janka Messnerja, Floriana Lipuša, Valentina Polanška idr.
In potem je tu še velika, najštevilčnejša skupina mlajših in najmlajših avtorjev, kakršni so Polona Glavan, Tadej Golob, Jurij Hudolin, Katarina Marinčič, Desa Muck, Vinko Mőderndorfer, Veronika Simoniti, Andrej Skubic, Jani Virk, Goran Vojnovič, Maja Gal Štromar, Barbara Hanuš, Irena Svetek, Monika Žagar, Bronja Žakelj idr., in med »zamejci« vsaj še Marij Čuk, Vilma Purič, Maja Haderlap in Jože Strutz.
Na prvem srečanju smo se posvetili knjigi Toneta Pavčka Angeli, ki je ravno izšla tisto leto. Prvo polovico letošnjega leta pa smo zaključili že pri številki 140. V teh desetih letih smo skupaj prebrali 161 knjig 117 avtorjev, med katerimi je bilo kar 55 ustvarjalk, med vsemi pa ob pripovednikih tudi 23 pesnikov in pesnic. Spoznali smo deset uveljavljenih koroških pisateljev in petnajst ustvarjalcev s Tržaškega in Goriškega.
Pisanje Cirila Kosmača v Pomladnem dnevu smo lahko primerjali z na novo objavljenimi izbranimi novelami v knjigi Lovim pomladni veter, ki je izšla pred dvema letoma in ponovno osvetlila njegovo mojstrstvo in izjemno tankočutno odslikavanje njegovih misli in občutij. In podobne besede bi lahko zapisali tudi ob velikih preglednih izdajah poezije prav vseh starejših slovenskih pesnikov in pesnic, ki smo jih prebirali v teh letih in ki so se s svojimi verzi zarisali nova obzorja slovenske pesniške besede.
S posameznimi avtorji iz srednje generacije smo se srečali večkrat in skušali slediti njihovim dosežkom. Med njimi velja omeniti izjemne pripovednike Draga Jančarja in njegovo pretresljivo knjigo To noč sem jo videl, ki je prav v zadnjem času doživela tudi odrsko uprizoritev, pa izjemnega in vsestranskega ustvarjalca, pesnika in pripovednika Ferija Lainščka, ki nas je očaral s skrivnostnim svetom ob reki Muri in njegovimi ožarjenimi ravnicami ter nenavadnimi, pretresljivimi usodami svojih junakov s tistega konca slovenskega narodnega prostora, a tudi s prelepimi verzi, ki jih je marsikdo spoznal šele, ko jih je uglasbila Ditka. In tretji – Tone Partljič, ki smo ga odkrivali v živem pogovoru in med strastnim vodenjem po Mariboru in njegovih znamenitostih, kasneje pa še po njegovi okolici in Slovenskih goricah, ko smo prav skozi njegovo pripovedovanje spoznavali usodne in prelomne dogodke iz preteklosti tega dela slovenskega prostora in številne pomembne osebnosti, ki so s svojimi opredelitvami in odločitvami pisale tudi našo skupno zgodovino. Tako smo po njegovi zaslugi in ob prebiranju njegovih del odkrivali njegovo domačo pokrajino s Pesnico in Mariborom in se vživljali v njegove junake, ki so na starost svoj novi dom našli v domu upokojencev, ali pa tiste, ki se za tak korak niso mogli odločiti in se od svojega trdega življenja na hrvaškem otoku niso mogli in želeli ločiti.
Med prvimi avtorji, ki smo jih prebirali na začetku svojih druženj, je bil tudi nedavno preminuli Boris Pahor, Prav on pa je bil tudi tisti, ki je v svoji noveli Grmada v pristanu skozi oči otroka - očividca opisal požig Narodnega doma v Trstu in silovit vzpon fašizma in nasilja nad Slovenci že 20 let pred začetkom 2. svetovne vojne. In prav ta dogodek je zaznamoval tudi naše zadnje srečanje – literarni večer z Marijem Čukom in njegovo novo knjigo, romanom Črni obroč, v katerem je na umetniško prepričljiv način orisal naraščajoče tesnobno vzdušje v mestu ob morju na predvečer do takrat nepredstavljivega izbruha sovraštva in nasilja, ki je kulminiralo v požigu Narodnega doma, simbola vsestranskega vzpona kulturne in gospodarske moči Slovencev v Trstu v času med obema svetovnima vojnama. Roman je izšel ob stoletnici požiga in s prevodom v italijanščino dosegel nesluten odmev v italijanskem prostoru, dobil pa tudi celo vrsto najprestižnejših literarnih priznanj.
In potem je tu še roman Maje Haderlap Angel pozabe, ki o vzponu nacizma in naraščajočem raznarodovalnem pritisku na koroške Slovence v času pred 2. svetovno vojno in mednjo, pa o času po njej, ko se Avstrija, podobno kot na drugi strani Italija, nikoli ni opravičila in pokesala za svojo nacistično preteklost in zločine, ki jih je zagrešila nad Slovenci, spregovori z babičino zgodbo. Njene spomine na vojne grozote, ko so zavedne Slovence med prvimi odpeljali v koncentracijska taborišča ali pa jih poslali na fronto, če niso pravočasno odšli v partizane, na trpljenje domačinov, ki so ostali doma, in na usode preživelih, nekdanjih taboriščnikov, pa preplete z zgodbami, tudi s svojo, o odraščanju povojnih rodov v zadušljivem okolju raznarodovalnih pritiskov in iskanju svojega mesta, svojega jezika, svoje domovine in resnične enakopravnosti manjšine v sodobni avstrijski družbi. Tudi ta roman je bil preveden, najprej v nemščino, potem pa tudi v druge jezike in tudi ta roman je dobil celo vrsto mednarodnih literarnih nagrad. Nastavil pa je ogledalo tudi večinskemu narodu, tako kot posredno tudi Čukov roman osem let kasneje, kako neodločna je bila slovenska politika pri uveljavljanju mednarodno sprejetih zavez o pravicah manjšin v obeh sosednjih državah.