Nekaj o tem je povedal član skupine Mah teater, Aleš Kozjan, pa mu prisluhnimo.
Gledališče me pravzaprav nikoli ni prav posebej  zanimalo. Še bolj presenetljivo je, da sem se nekega dne  znašel na odru. Zame je bilo gledališče vedno nekaj, kar počnejo  drugi, tisti pač, ki imajo željo po nastopanju, ali pa neki “kulturniki”. Igralce sem vedno dojemal kot ljudi, ki so se za igranje kar rodili in ne odločili. Za gledališče me je tako navdušil šele Jože Čamernik, ko je doživeto pripovedoval razne anekdote  s svojih nastopov. Enkrat sem mu očitno omenil, da bi pa morda tudi jaz poskusil z igranjem in  na mojo  srečo  tega ni pozabil. Povabil me je k igri “Trije vaški svetniki”.   Še danes  sem mu hvaležen za to in  tako se je začelo moje sodelovanje pri gledališču.

Prvi vtisi na vajah

Priznam, da mi je bilo sprva kar malce čudno. Na vajah so bili neki novi obrazi in občutek udobja oz. želja po igranju je skopnela.  To nelagodje  pa se je  hitro končalo, saj smo se v ansamblu kmalu in zelo dobro ujeli. Glede na to, da smo si kot posamezniki tako različni med seboj,   mi je po svoje kar malo čudno, kako sploh lahko delujemo. Sledili so tedni, meseci branja, skratka vaje, vaje, vaje. Mnogokrat se mi je zgodilo, da sem znal besedilo soigralca bolje od svojega. Tako so mi včasih vaje postale tudi naporne, ali pa sem bil že naveličan ponavljati eno in isto iz tedna v teden. Seveda so  ti trenutki hitro zbledeli v in sem pozabil nanje takoj, ko sem stopil na oder.

Nastop pred publiko

No, takrat sem  poleg vaj   vse ostalo skoraj   pozabil. Samega prvega nastopa se zelo slabo spominjam. Trema, živčnost, pa še tiste luči, ki so mi svetile v glavo, so me povsem zmedle. Nastala je panika v meni. Se pa spomnim aplavza, a žal tega ne znam najbolje opisati. Ponos in veselje sta me povsem prevzela, pa čeprav najverjetneje moja igranje sploh ni bilo tako dobro oz. danes vem, da je bilo tako. Spomnim se medsebojnega bodrenja v zaodrju in veselje in olajšanje v očeh soigralcev (in režiserja), ki so bili tako kot jaz presrečni nad odzivom publike in opravljenim delom. Sem se pa s kasnejšimi nastopi vsaj malo navadil na oder in zdaj včasih celo kaj slišim, kaj se dogaja okoli mene. Upam, da bo šlo s časom še na bolje, kajti izkušnje kalijo človeka.

Projekt

Poleg igranja sem se nekega dne iz kratkočasja  odločil, da se preiskusim tudi v pisanju igre. Želel sem napisati lahko in enostavno komedijo. Kako začeti, o čem pisati? Menda je Ivan Cankar napisal “Pohujšanje v dolini Šentflorjanski” v dveh tednih. No, jaz sem potreboval za svojo igro  slabo leto dni. Zavedam se, da igra ni nek kulturni presežek, vseeno upam, da bo morda kdaj uzrla luč na odru. Naslov sem ji dal “Občinske zdrahe”, kar pa morda ni zgolj naključje. Navdih sem  dobil iz realnega življenja neke občine. Ne se bati – ne gre za moje okolje, opisujem dogajanje iz štajerske regije.

Vabilo  bralcem

 O sebi nikoli nisem razmišljal,  da bom kdaj aktiven v gledališkem svetu, pa zdaj že nekaj let preizkušam in dokazujem svoje igralske sposobnosti.  Če bi se morda  kdo med vami rad pridružil naši skupini, ga bomo lepo sprejeli.  Veseli smo prav  vsakega, ki je pripravljen delati in upam si trditi, da smo odprta in prijazna  družba. Na vajah je včasih res veliko dela, a je tudi veliko heca in dobre volje. Zadovoljstva ob uspešnih nastopih pa z besedami ne morem opisat. Človeka nagrajuje in vzpodbuja k nadaljnjemu delu.

Toliko nam je o delu v gledališču povedal Aleš. Zakaj mu ne bi verjeli in se pridružili igralski skupini. Velja poskusiti, kajne?

Po zapisu Aleša samega oblikovala Dragica Krašovec