Logo MojaObčina.si

Log - Dragomer

JUTRI
26°C
17°C
TOR.
30°C
16°C
3628

Režiser na domačem odru

Sreda proti večeru je bila, nebo je odprlo vsa vrata na stežaj in snežilo je, kot se spominjam zim iz svoje mladosti. Na cesti seveda ni prijetno, srečanja v Cankarjevem domu na Vrhniki pa sem se veselila. Vedno je lepo spoznavati ljudi, katerih življenja poleg običajnih stvari odlikuje predanost poklicu, hobiju, ki dosledno uresničujejo zadane cilje in imajo veliko znanja in veliko izkušenj. Mednje zagotovo sodi tudi režiser predstave Pohlep v dolini barjanski, to je gospod Matija Milčinski.

Rojenice so mu smisel za umetnost in kulturo položile v zibko, saj je sin legendarnega  Franeta Milčinskega - Ježka, ki ga poznamo ne le kot igralca, režiserja, pesnika in humorista, temveč tudi kot mladinskega pisatelja in šansonjerja, ki ga tudi več kot dve desetletji po smrti še vedno radi poslušamo ter mame Jane, pisateljice in dolgoletne urednice revije Otrok in družina, novinarke in prevajalke. Tudi deda Frana Milčinskega poznamo, njegovi Butalci, ki so izšli davnega leta 1899, so aktualni še dandanes.
Matija se je rodil v Ljubljani leta 1945 kjer je obiskoval tudi osnovno šolo in po njej klasično gimnazijo. Po opravljeni maturi se je na AGRFT (Akademija za gledališče, radio, film in televizijo) vpisal na študij gledališke, filmske in radijske režije in leta 1976 tudi opravil diplomo.
Že pred opravljeno diplomo je deloval na radiu in televiziji, leta 1972 pa se je zaposlil pri Lutkovnem gledališču v Ljubljani. Profesionalno pot je nadaljeval kot svobodni umetnik, se kasneje zaposlil v Cankarjevem domu, po nekaj letih se je vrnil v Lutkovno gledališče, potem pa preko dvajset let deloval v okviru Zveze kulturnih društev in kasneje JSKD, območna izpostava Radovljica, vse do upokojitve v letu 2011.
Njegovo režijsko delo je zares obsežno, saj je sodeloval pri več kot sedemdesetih gledaliških predstavah, več kot tridesetih lutkovnih predstavah, pri več kot štiredesetih televizijskih oddajah in radijskih igrah, dveh celovečernih filmih in osmih kratkih filmih.
Poleg dela v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer je bil nekaj let redno zaposlen, je sodeloval tudi v Mariboru, v MGL (Mestno gledališče ljubljansko), Šentjakobskem gledališču, Gledališču Toneta Čufarja, Mladinskem gledališču v Ljubljani in zagotovo še kje.
Za svoja dela je prejel kar nekaj  pomembnih nagrad in priznanj. Naj omenim študentsko Prešernovo nagrado leta 1968, nagrado za najboljšo predstavo na 41. Linhartovem srečanju in leta 2015 srebrno plaketo JSKD (Javni sklad za kulturne dejavnosti Republike Slovenije) za življensko delo na kulturnem področju.
Starejša otroka Juš in Nana sta že uveljavljena umetnika, zanimanje za kulturo pa kažeta tudi mlajši hčeri, ki sta se usmerili v bolj realne vode, ena deluje kot etnologinja, druga je slovenistka in komparativistka. Na vse svoje otroke je zelo ponosen. Tudi žena Tatjana  je že v pisateljskih vodah, prvo knjigo pa  je izdala že pri sedemindvajsetih letih. Ima  ogromno energije in idej, ki jih je uspešno realizirala tudi ob 100-letnici Cankarjeve smrti, ko je v Cankarjevem letu, ki je 2018 potekalo na Vrhniki, kot koordinatorka kulturnega programa pri ZIC  organizirala ali koordinirala okoli štiristo prireditev. Za to je prejela laskav naslov »Ime tedna na valu 202«
Razgovor sva z režiserjem  opravila v dvorani Cankarjevega doma, medtem ko so člani gledališke skupine Mah teater pripravljali sceno za nedeljsko predstavo.

Na Vrhniko vas je že pred leti pripeljala ljubezen. Se danes že počutite kot Vrhničan?
»Ja, seveda. Žena je izrazit »lokal patriot« in zelo pripadna kraju ter Vrhniki in človek se tega kar naleze. Tudi krajani so prijazni in v kraju zelo dejavni. Bolj so bili včasih kot v današnjem času.  Dandanes se manj ukvarjajo s prostovoljnimi dejavnostmi, kot so se včasih, a je to razumljivo. Ljudje so po cele dneve v službah, tudi do poznega večera, utrujeni so, imajo vse manj časa in pomembno za večino  je tisto, kar prinaša denar, saj od tega živijo.«

Kaj pa Vrhnika, koliko se vam še zdi Cankarjeva, gledano s kulturnega vidika?
»Ja, relativno kar. Cankar je omenjen na vsakem koraku. Vrhnika ima spoštovanje do velikega pisatelja. Imamo šolo Ivana Cankarja, Cankarjevo knjižnico, Zavod Ivana Cankarja, veliko spominkov. Lahko rečem, da je Vrhnika sigurno  Cankarjevo mesto.«

Na vaše sodelovanje z Mah teatrom je vplivala Nataša Bregant?
»Ja, z Natašo se poznava še iz let moje redne službe v Radovljici, ona je takrat delala v Kranju in pogosto smo se srečevali na  delovnih srečanjih. Poklicala me je, ker se  je predsednik društva nanjo obrnil za pomoč pri delovanju gledališke skupine. Po medsebejnem dogovoru je sodelovanje steklo.«

Se niste bali, da skupina, po delovnem stažu zelo mlada, v tej sestavi  ne bo zmogla izpolniti vaših pričakovanj?
»Pogledal sem posnetke njihove prve predstave in moram priznati, da so me presenetili. Boljši so od marsikatere skupine z mnogo daljšim stažem in več izkušnjami. Moram povedati, da nisem imel nobenih težav z odrskim govorom, morda malo z razločnostjo. Sicer je bil govor tekoč, kot bi bili rojeni na odru. So prizadevni, so talentirani in so kultivirani in to nadomesti marsikatero izkušnjo. Spoštujem ljudi, ki so pripravljeni po napornem delu še skakati po odru, igrati, poslušati kritiko in pripombe ter jih upoštevati. To pri teh ljudeh zares cenim.«

Predstavo ste  pripravljali  v nenavadnih okoliščinah zaradi covida, ki so vas postavljale pred mnoge izzive in preizkušnje, vadili ste  v glavnem preko zooma. Kako ste igralce motivirali?

»Igralci so motivirali mene in me priganjali k delu. Delo po zoomu je povsem drugačno, nenavadno. Ni medsebojnega kontakta, ni povratnih informacij. Pri amaterskih igralcih se človek boji, da bodo zaradi dolgotrajnega ponavljanja, »drajsanja« teksta postali naveličani, nemotivirani. Ampak ne, vztrajno so vadili. Moram priznati, da v takih razmerah sam nisem še nikoli  v življenju delal in si niti ne želim, da bi se še ponovile.«

Predstava je bila pri domačem občinstvu dobro sprejeta. Oba veva, da domačini igralce dobro poznajo in manj kritično ocenjujejo dosežke. Kako pa vi ocenjujete izvedbo predstave? So izpolnili vaša pričakovanja?
»Absolutno je to to, kar sem pričkoval. Igralci so naredili svoje like, zgodbo smo naredili tako, da so jo lahko razumeli gledalci in to sem si zastavil na samem začetku.
To kar me je zmotilo, je prostor. Gasilski dom je za tako predstavo povsem neprimeren. Ni prave akustike, vhodov, izhodov, stropi so previsoki, ni pravih luči, ampak to so težave samega kraja. Meni se še ni zgodilo, da bi na generalki (zadnja priprava na premiero) ne sedel v zadnji vrsti, ocenil glasnosti, luči, vsega, kar pač vpliva na predstavo, na Logu pa je bila garaža polna avtomobilov.
 Samo 8 km ste oddaljeni od Cankarjevega doma v Ljubljani, ki se z opremo lahko primerja s svetovnimi dvoranami, deset km od Vrhnike, pri vas pa se je predstava odvijala na odru 4x4 m brez vsake ustrezne opreme. Pogoji za izvajanje kulturne dejavnosti v kraju so res slabi in neprimerni.«

Predstava je zaključena, sledila bodo gostovanja v drugih krajih, kaj pa drugi načrti?
»Ja, razmišljamo o otroški lutkovni predstavi, ki pa jo bomo pripravili v manjši igralski zasedbi. V lutkovnih predstavah sem se  vedno najbolje počutil. To je medij, ki mi je zelo všeč, ki sem ga z veseljem opravljal in v katerem se res dobro počutim. Scenografka je bila že na izobraževanju pri Eki Vogelnik in se je naučila nekaj o marionetah.
Nevena Kralj ima zares talent in dober občutek. Tudi scenografska oprema te predstave je zanimiva, dobra ideja, cenovno dostopna in izvedljiva ter  primerna likom.
Za celotno zasedbo trenutno ni drugih planov. S to predstavo želijo gostovati po drugih krajih vsaj še to sezono. Navadno je do 15 ponovitev še izvedljivo, kasneje pa se igralci počasi nasitijo in naveličajo iste predstave. Vztrajali bomo, dokler bodo imeli veselje igrati.«

Prijavili so se tudi na Linhartovo srečanje. Se vam zdi, da je predstava dovolj dobra za izbor?
»Večkrat igralcem pravim, naj predstave ne delamo za tekmovanja, temveč zase, za svojo dušo. Na tekmovanjih je vedno treba imeti tudi malo sreče. Lahko se v letu, ko sodeluješ, prijavi še deset skupin z  dobrimi predstavami. Včasih sta zelo dobri lahko ena ali dve, ostalo pa je poprečje ali manj.  Seveda pa je odvisno tudi od selektorja. Včasih ima selektor že izdelan koncept, v katerega določena predstava pač ne sodi. Tako da je težko karkoli predvideti. Zagotovo pa nas ne bo sram.«

Bi morda ob koncu sami karkoli dodali?
»Zanimivo pri tej predstavi je, da je tekst za predstavo napisal član te skupine. Ko sem prišel na razgovor s skupino, sem sam predlagal Cankarjevo Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Pa so nekaj vihali nosove in se spogledovali, zato sem predlagal, da tekst doma premislijo in morda nekoliko preoblikujejo Cankarjev jezik,  ga spravijo na svoj nivo in uporabijo  sleng. Setnikar pa je besedilo preobrnil,  za moj občutek naredil zelo dobro parodijo, jo vključil v sodobno problematiko, oblikoval zelo spretne dialoge tudi z zelo dobrim občutkom za like. Izpustil je simbolizem in uporabil aktualne probleme, ki niso aktualni samo danes, temveč so bili tudi včeraj in bodo še jutri in pojutrišnjem.
To je zares zelo nenavadno za amaterska gledališča, ki se običajno lotevajo že napisanih in preizkušenih tekstov, všečnim tudi občinstvu.«

Hvala za pogovor in uspešno delo v prihodnje.

 

Dragica Krašovec

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi