Rojenice so mu smisel za umetnost in kulturo položile v zibko, saj je sin
legendarnega Franeta Milčinskega - Ježka,
ki ga poznamo ne le kot igralca, režiserja, pesnika in humorista, temveč tudi
kot mladinskega pisatelja in šansonjerja, ki ga tudi več kot dve desetletji po
smrti še vedno radi poslušamo ter mame
Jane, pisateljice in dolgoletne urednice revije Otrok in
družina, novinarke in prevajalke. Tudi deda Frana Milčinskega poznamo, njegovi
Butalci, ki so izšli davnega leta 1899, so aktualni še dandanes.
Matija se je rodil v Ljubljani leta 1945 kjer je obiskoval tudi osnovno šolo
in po njej klasično gimnazijo. Po opravljeni maturi se je na AGRFT (Akademija za gledališče, radio, film in televizijo) vpisal na študij gledališke, filmske in radijske
režije in leta 1976 tudi opravil diplomo.
Že pred opravljeno diplomo je deloval na radiu in televiziji, leta 1972 pa se
je zaposlil pri Lutkovnem gledališču v Ljubljani. Profesionalno pot je
nadaljeval kot svobodni umetnik, se kasneje zaposlil v Cankarjevem domu, po nekaj letih se je
vrnil v Lutkovno gledališče, potem pa preko dvajset let deloval v okviru Zveze
kulturnih društev in kasneje JSKD, območna izpostava Radovljica, vse do upokojitve v letu 2011.
Njegovo režijsko delo je zares obsežno, saj je sodeloval pri več kot
sedemdesetih gledaliških predstavah, več kot tridesetih lutkovnih predstavah,
pri več kot štiredesetih televizijskih oddajah in radijskih igrah, dveh
celovečernih filmih in osmih kratkih filmih.
Poleg dela v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer je bil nekaj let redno zaposlen, je sodeloval
tudi v Mariboru, v MGL (Mestno gledališče
ljubljansko), Šentjakobskem gledališču, Gledališču Toneta Čufarja, Mladinskem
gledališču v Ljubljani in zagotovo še kje.
Za svoja dela je prejel kar nekaj pomembnih
nagrad in priznanj. Naj omenim študentsko Prešernovo nagrado leta 1968, nagrado za najboljšo predstavo na 41.
Linhartovem srečanju in leta 2015 srebrno plaketo JSKD (Javni sklad za kulturne
dejavnosti Republike Slovenije) za življensko delo na kulturnem področju.
Starejša otroka Juš in Nana sta že uveljavljena
umetnika, zanimanje za kulturo pa kažeta tudi mlajši hčeri, ki sta se usmerili
v bolj realne vode, ena deluje kot
etnologinja, druga je slovenistka in komparativistka. Na vse svoje otroke je zelo
ponosen. Tudi žena Tatjana je že v
pisateljskih vodah, prvo knjigo pa je
izdala že pri sedemindvajsetih letih. Ima ogromno energije in idej, ki jih je uspešno
realizirala tudi ob 100-letnici Cankarjeve smrti, ko je v Cankarjevem letu, ki
je 2018 potekalo na Vrhniki, kot koordinatorka kulturnega programa pri ZIC organizirala ali koordinirala okoli štiristo prireditev. Za to je prejela laskav naslov »Ime tedna na valu 202«
Razgovor sva z režiserjem opravila v
dvorani Cankarjevega doma, medtem ko so člani gledališke skupine Mah teater
pripravljali sceno za nedeljsko predstavo.
Na Vrhniko vas
je že pred leti pripeljala ljubezen. Se danes že počutite kot Vrhničan?
»Ja, seveda. Žena je izrazit »lokal patriot« in zelo pripadna kraju ter Vrhniki in človek
se tega kar naleze. Tudi krajani so prijazni in v kraju zelo dejavni. Bolj so
bili včasih kot v današnjem času. Dandanes
se manj ukvarjajo s prostovoljnimi dejavnostmi, kot so se včasih, a je to
razumljivo. Ljudje so po cele dneve v službah, tudi do poznega večera, utrujeni
so, imajo vse manj časa in pomembno za večino
je tisto, kar prinaša denar, saj od tega živijo.«
Kaj pa Vrhnika,
koliko se vam še zdi Cankarjeva, gledano s kulturnega vidika?
»Ja, relativno kar. Cankar je omenjen na vsakem koraku. Vrhnika ima spoštovanje do velikega
pisatelja. Imamo šolo Ivana Cankarja, Cankarjevo knjižnico, Zavod Ivana
Cankarja, veliko spominkov. Lahko rečem, da je Vrhnika sigurno Cankarjevo mesto.«
Na vaše sodelovanje z Mah teatrom je vplivala Nataša
Bregant?
»Ja, z Natašo se poznava še iz let moje redne službe v Radovljici, ona je
takrat delala v Kranju in pogosto smo se srečevali na delovnih srečanjih. Poklicala me je, ker
se je predsednik društva nanjo obrnil za
pomoč pri delovanju gledališke skupine. Po medsebejnem dogovoru je sodelovanje
steklo.«
Se niste bali,
da skupina, po delovnem stažu zelo mlada, v tej sestavi ne bo zmogla izpolniti vaših pričakovanj?
»Pogledal sem posnetke njihove prve predstave in moram priznati, da so me
presenetili. Boljši so od marsikatere skupine z mnogo daljšim stažem in več
izkušnjami. Moram povedati, da nisem imel nobenih težav z odrskim govorom,
morda malo z razločnostjo. Sicer je bil govor tekoč, kot bi bili rojeni na
odru. So prizadevni, so talentirani in so kultivirani in to nadomesti
marsikatero izkušnjo. Spoštujem ljudi, ki so pripravljeni po napornem delu še
skakati po odru, igrati, poslušati kritiko in pripombe ter jih upoštevati. To
pri teh ljudeh zares cenim.«
Predstavo ste pripravljali v nenavadnih okoliščinah zaradi covida, ki so vas postavljale pred mnoge izzive in preizkušnje, vadili ste v glavnem preko zooma. Kako ste igralce motivirali?
»Igralci so motivirali mene in me priganjali k delu. Delo po zoomu je povsem drugačno, nenavadno. Ni medsebojnega kontakta, ni povratnih informacij. Pri amaterskih igralcih se človek boji, da bodo zaradi dolgotrajnega ponavljanja, »drajsanja« teksta postali naveličani, nemotivirani. Ampak ne, vztrajno so vadili. Moram priznati, da v takih razmerah sam nisem še nikoli v življenju delal in si niti ne želim, da bi se še ponovile.«
Predstava je
bila pri domačem občinstvu dobro sprejeta. Oba veva, da domačini igralce dobro
poznajo in manj kritično ocenjujejo dosežke. Kako pa vi ocenjujete izvedbo
predstave? So izpolnili vaša pričakovanja?
»Absolutno je to to, kar sem pričkoval. Igralci so naredili svoje like,
zgodbo smo naredili tako, da so jo lahko razumeli gledalci in to sem si
zastavil na samem začetku.
To kar me je zmotilo, je prostor. Gasilski dom je za tako predstavo povsem
neprimeren. Ni prave akustike, vhodov, izhodov, stropi so previsoki, ni pravih
luči, ampak to so težave samega kraja. Meni se še ni zgodilo, da bi na
generalki (zadnja priprava na premiero) ne sedel v zadnji vrsti, ocenil
glasnosti, luči, vsega, kar pač vpliva na predstavo, na Logu pa je bila garaža
polna avtomobilov.
Samo 8 km ste oddaljeni od Cankarjevega doma v
Ljubljani, ki se z opremo lahko primerja s svetovnimi dvoranami, deset km od
Vrhnike, pri vas pa se je predstava odvijala na odru 4x4 m brez vsake ustrezne opreme. Pogoji za
izvajanje kulturne dejavnosti v kraju so res slabi in neprimerni.«
Predstava je
zaključena, sledila bodo gostovanja v drugih krajih, kaj pa drugi načrti?
»Ja, razmišljamo o otroški lutkovni predstavi, ki pa jo bomo pripravili v
manjši igralski zasedbi. V lutkovnih predstavah sem se vedno najbolje počutil. To je medij, ki mi je
zelo všeč, ki sem ga z veseljem opravljal in v katerem se res dobro počutim. Scenografka
je bila že na izobraževanju pri Eki Vogelnik in se je naučila nekaj o
marionetah.
Nevena Kralj ima zares talent in dober občutek. Tudi scenografska oprema te
predstave je zanimiva, dobra ideja, cenovno dostopna in izvedljiva ter primerna likom.
Za celotno zasedbo trenutno ni drugih planov. S to predstavo želijo gostovati
po drugih krajih vsaj še to sezono. Navadno je do 15 ponovitev še izvedljivo,
kasneje pa se igralci počasi nasitijo in naveličajo iste predstave. Vztrajali
bomo, dokler bodo imeli veselje igrati.«
Prijavili so se
tudi na Linhartovo srečanje. Se vam zdi, da je predstava dovolj dobra za izbor?
»Večkrat igralcem pravim, naj predstave ne delamo za tekmovanja, temveč
zase, za svojo dušo. Na tekmovanjih je vedno treba imeti tudi malo sreče.
Lahko se v letu, ko sodeluješ, prijavi še deset skupin z dobrimi predstavami. Včasih sta zelo dobri
lahko ena ali dve, ostalo pa je poprečje ali manj. Seveda pa je odvisno tudi od selektorja.
Včasih ima selektor že izdelan koncept, v katerega določena predstava pač ne
sodi. Tako da je težko karkoli predvideti. Zagotovo pa nas ne bo sram.«
Bi morda ob
koncu sami karkoli dodali?
»Zanimivo pri tej predstavi je, da je tekst za predstavo napisal član te skupine.
Ko sem prišel na razgovor s skupino, sem sam predlagal Cankarjevo Pohujšanje v
dolini šentflorjanski. Pa so nekaj vihali nosove in se spogledovali, zato sem
predlagal, da tekst doma premislijo in morda nekoliko preoblikujejo Cankarjev
jezik, ga spravijo na svoj nivo in
uporabijo sleng. Setnikar pa je
besedilo preobrnil, za moj občutek
naredil zelo dobro parodijo, jo vključil v sodobno problematiko, oblikoval zelo
spretne dialoge tudi z zelo dobrim občutkom za like. Izpustil je simbolizem in
uporabil aktualne probleme, ki niso aktualni samo danes, temveč so bili tudi
včeraj in bodo še jutri in pojutrišnjem.
To je zares zelo nenavadno za amaterska gledališča, ki se običajno lotevajo že
napisanih in preizkušenih tekstov, všečnim tudi občinstvu.«
Hvala za pogovor in uspešno delo v prihodnje.
Dragica Krašovec