Vez med mističnostjo in bivanjem, laboratorij našega raziskovanja ali teater naše odrešitve, je naše telo. Naš odnos do telesa je močno okvarjen, ker smo dediči zapletene, v racionalizmu temelječe, izmislekom predane socialne strukture, a čutimo posledice nečutenja povsod okrog nas... čutimo zastrupljenost zemlje..., čutimo trepetanje življenjske tolerance pod preveliko koncentracijo mest, industrije, logistike, izsekavanj, izkopavanj..., človekovega neusahljivega pohlepa, pohote in poželenja po zemeljskih dobrinah, časteh,... vse to je posledica otopelosti čutenja, ki jo doživljamo vsi..., do vratu smo potopljeni v smrad nizke zavesti. Če bi čutili to, kar delamo..., če bi doživljali to agonijo, ki jo živa bitja doživljajo pod nasiljem neobčutljive mehanske misli, potem tega ne bi delali!
Ampak... imamo razloge, zakaj dopuščamo, da je tako, imamo argumente, dokaze, teorije, sodbe, okrivljanje drugega..., k čemur se zvesto zatekamo, da se izognemo odgovornosti soustvarjanja ljubeče skupnosti. Za intelektualca je ljubeče sobivanje utvara, zato je njena uresničitev znotraj danega okolja tako težka, navidez nemogoča, vseeno pa je na vsakem izmed nas, da zaživi (ali pa ne) svoje življenje v tej luči, ki dopušča moč ljubeče pozornosti za vladarico tega sveta.
Na vsakem izmed nas je torej, da v sebi dopušča možnost ljubečega sobivanja, v kateri bodo dejanja človekove avtentičnosti potisnile v ospredje Lepoto mišljenja in ravnanja... in potegnile tisočletno zanko samouničevanja k dvigovanju. Lepota se začne takrat, ko se obračamo v svet iz notranje jasnosti in čistine..., iz odločitve za Ljubezen... takrat, kadar v človekovo delovanje ni vpletena zmota lakomnosti in sebičnosti prednikov. To je preboj, ki iz človeka naredi šamana..., je moč neposrednega doživljanja..., je nega bivanja, neomadeževanega z že zdavnaj preživelimi utvarami prednamcev.
K temu smo poklicani vsi! Sprejmimo našo vlogo v krogu življenja, ki je neznatna in graciozno močna obenem. Obrnimo ploščo skrbi zase in odprimo srce za vse življenje, žrtvujmo se zanj, žrtvujmo svoje ambicije, svoje apetite, svoje strahove, svojo mlačnost, svoje udobje, svojo varnost... in se uresničimo kot svetlobna bitja, ki morajo Ljubiti, če želijo ostati Svetloba.
Sledi:
Telo – Okno v neskončno
