»Moja diagnoza je bila popoln šok.«

Rak zagotovo ni diagnoza, ki jo pričakuješ, ko si mlad, na pragu tridesetih in si ustvarjaš življenje. Christophe iz Belgije je bil star 33 let, ko je izvedel za diagnozo raka na debelem črevesu in danki. Namesto, da bi se z ženo in dvema prekrasnima fantkoma veselil napredovanja v službi in načrtovanja prihodnosti, se je moral spopasti s težko diagnozo.

»Potem ko sem se nekaj časa brez jasnega razloga počutil precej slabo, sem se aprila 2022 začel počutiti grozno. Moj osebni zdravnik mojih zdravstvenih pritožb ni vzel zelo resno. Na koncu sem konec aprila odšel na urgenco in po nekaj dneh preiskav so mi na slepem črevesu odkrili velik tumor,« svojo zgodbo opisuje Christophe.

V družini nihče ni imel raka debelega črevesa in danke ali raka sploh, a Christopher je bil eden tistih, ki zase pravi, da je imel srečo.

»Moj rak je bil „le“ v drugem stadiju, kar pomeni, da so ga zdravniki lahko »ukrotili« z obsežno operacijo, ki ji je sledila šestmesečna kemoterapija. Kemoterapijo sem končal konec novembra 2022 in trenutno sem v popolni remisiji. Držim pesti, da bo tako tudi ostalo.«

Ostalo pa je grenko spoznanje, da ga zdravniki zaradi starosti niso obravnavali dovolj resno, celo zelo pasivno, saj kot je zaupal v svoji zgodbi, v njegovi onkološki enoti in oddelku niso bili vajeni obravnavati mlajše bolnike z rakom in posledično izzivi, ki jih zdravljenje za njih prinaša.

»Redno sem moral razlagati, da z dvema majhnima otrokoma doma in partnerko z naporno službo ni bilo vedno mogoče „preboleti“ stranskih učinkov in počivati med kemoterapijami.«

Opazil je tudi, da bolniki, ki niso bili pasivni in so poskušali razumeti, kaj se z njimi tekom zdravljenja dogaja, dobijo boljšo oskrbo od svojih zdravstvenih ekip.

»Hitro sem se povezal tudi z drugimi mlajšimi bolniki z rakom, da bi se počutil manj osamljeno (večina drugih bolnikov na mojem oddelku za kemoterapijo je bila starejša od 60 let) in da bi imel s kom deliti izkušnje in nasvete.«

Brez podpore žene, otrok in družine, ter podpore širšega okolja ne bi preživel.

»Imam srečo, da živim v Belgiji, državi, kjer imamo dostop do cenovno dostopnega zdravstvenega varstva svetovnega razreda, z zdravniki, ki so se potrudili, da so pospešili moje slikanje in operacijo. Moja bolnišnica je mlajšim bolnikom z rakom ponujala možnost intenzivnega programa obnovitvene vadbe po kemoterapiji, kar mi je pomagalo, da sem se hitro vrnil v formo in se počutil manj utrujeno.«

Ves čas zdravljenja je imel tudi popolno podporo šefa in sodelavcev, ki so ga med bivanjem v bolnišnici redno kontaktirali in ga razveseljevali z najnovejšimi informacijami iz pisarne. Omogočili so mu, da je lahko med kemoterapijami spet začel postopno delati od doma s krajšim delovnim časom, kar mu je nudilo dobrodošlo intelektualno razvedrilo.

»Blagoslov je, da sem se po začetnem šoku uspel zbrati in organizirati življenje, ter najti dovolj trenutkov za svojo družino in sebe, da sem se ves čas počutil več kot le bolnik.«

Povzeto po pričevanju iz knjige Ste mladi, a morda gre za raka - 16 zgodb o pogumu in odpornosti (v izvirniku You're young but it might be cancer, DiCE, 2024).  

V združenju EuropaColon Slovenija tudi z objavo zgodb mladih bolnikov v sodelovanju z DiCE (Digestive Cancers Europe) ozaveščamo in spodbujamo k zgodnjemu odkrivanju raka debelega črevesa in danke.

Vabljeni, da prisluhnite tudi drugim zgodbam mladih bolnikov z rakom debelega črevesa in danke v starosti od 18 do 49 let. Več TUKAJ. 

SKUPAJ SMO V TEM!

www.europacolon.si