Zadnji teden v maju obeležujemo teden gozdov, v okviru katerega se povežejo vse inštitucije, ki skrbijo za slovenski gozd in širši družbi predstavijo pomen gozda in gozdarstva za njeno blaginjo.

Skrbno z gozdom!

Letošnji teden gozdov, ki pod geslom Skrbno z gozdom! poteka od 25. do 31. maja, poudarja predvsem promocijo pravil ustreznega obnašanja v gozdu, zapisanih v Gozdnem bontonu, spoštovanje pravic lastnikov gozda, ter trenutno aktualni temi vožnje v naravnem okolju in obiskov zavarovanih gozdnih območij.

Zelena oaza sredi mesta - Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib

Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib je bil z Odlokom o razglasitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba za naravno znamenitost ustanovljen že leta 1984. Njegov osnovni cilj je ohranitev številnih naravnih vrednot, velike biotske raznovrstnosti, krajinske pestrosti in naravnih procesov. 
Konec leta 2016 je upravljanje parka prevzelo javno podjetje Voka Snaga, Služba Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, ki v opravlja varstvene, strokovne, nadzorne in upravljavske naloge v Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib.

Kaj pa pravzaprav pomeni, da skrbimo za gozd?

Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da skrbeti za nekoga ali nekaj pomeni z aktivnostjo, prizadevanjem omogočati uresničitev, normalen potek česa. Skrb za ohranjanje naravnega bogastva naši državi nalaga Ustava. In gozd je naše naravno bogastvo. Večino Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib predstavlja prav gozd, ki je v lasti številnih lastnikov in v rabi številnih obiskovalcev. In ta, včasih poimenovan tudi parkovni ali mestni gozd, je del posebnega gozda, ki ga lahko občudujemo s stolpa Ljubljanskega gradu.
Ko od tam pogledamo na Ljubljano, vidimo množico dreves – posamičnih, v skupinah in drevoredih, tudi kakšnega na strehi ali balkonu – in več mestnih gozdov, kot sta Golovec in Rožnik. Ta tako imenovani urbani gozd med drugim bistveno prispeva h kakovosti življenja v mestu, mu daje identiteto, ga dela prijetnejšega. Kot del zelene infrastrukture mesta prispeva k ohranjanju številnih organizmov, blaži posledice različnih sprememb, ki se jim vrste – tudi človek – ne morejo tako hitro prilagajati. Urbani gozd omogoča povezovanje z naravo, ki lahko privzgoji odnos do nje in skrb zanjo, ko odrastemo.

Kaj je urbani gozd?

Gre pravzaprav za poseben tip gozda, o katerem se v zadnjih desetletjih upravičeno vedno več pogovarjamo. Saj tudi več vemo o podnebnih spremembah, pomenu javnega zdravja in dobrega počutja in pospešenem izumiranju vrst organizmov. Skrb za urbani gozd je posebna, saj je tudi ta gozd poseben. Tako pozidan, obiskan in s številnimi poudarjenimi funkcijami obremenjen gozd zahteva skrb in sodelovanje številnih – lastnikov, inštitucij, služb, prebivalcev in obiskovalcev.

Kaj nas je naučila epidemija koronavirusa?

Čas pandemije nam je omogočil ponovni razmislek o tem, kakšno življenjsko okolje potrebujemo, da smo bolj zdravi in da se bolje počutimo. Tudi o tej pravici je zapisano v Ustavi RS. Mestni gozdovi so bili množično obiskani, prav tako javno dostopni parki in druge urejene zelene površine v mestih in njihovi neposredni okolici. Pri tem smo lahko opazovali pojav, o katerem sicer veliko vemo iz drugih kontekstov. Omejen prostor ima svojo nosilno zmogljivost. Ta je bila preizkušena tako z vidika kulturno pogojenega načina rabe prostora, kot z vidika zapovedanih pravil socialnega distanciraranja in vplivanja na druge gozdne organizme in procese.
Ljudje, ki so redno – že pred pandemijo – obiskovali te iste gozdove, so se sedaj pritoževali nad gnečo, vandalizmom, smetenjem in hrupom, ki so ga povzročali obiskovalci. Ob močno povečanem obisku je bilo težko ohranjati predpisano razdaljo med ljudmi. Zaradi obojega smo zapuščali urejene poti in iskali stezice, nekje celo utirali nove. S tem smo vršili dodaten pritisk na gozd, teptali vegetacijo in prispevali k zbijanju tal, plašili živali in morda v gozd vnesli tudi kak organizem, ki bi lahko v prostoru odreagiral invazivno. Bistveno večja je bila tudi možnost, da smo pri takšnem iskanju prostora zase naleteli na delovišča, kjer so potekala gozdarska dela. S tem smo v nevarnost spravljali sebe in ovirali varen potek del, ki so pomembna, da zagotavljamo mnoge funkcije gozdov.

Vsi lahko ravnamo skrbno z gozdom. Najmanj, kar lahko storimo je, da smo ob obisku obzirni do drugih obiskovalcev, do gozdnega ekosistema, do lastnikov in tistih, ki v njem delajo. Za seboj pa pustimo čim manj sledi.