Sreda 22. oktobra 2014. "Dobro zgodnje jutro, spoštovani starš, sporočam, da danes ni varstva za vašega otroka. Zaenkrat sicer še nismo pod vodo, ampak glede na to, da Gradaščica že oblizuje mostiček nad njo, raje ne pripeljite otroka sem."
Dobro, v resnici sem povedala en malo bolj človeško in mnogo manj uradno. Le počutila sem se tako, kot piše zgoraj. V resnici sem ob prvem klicu še ponujala opcijo našega zgornjega nadstropja, če bi bila slučajno zaradi tega kriza v službi. Pa sem morala potem še to preklicati, ker bi morali skorajda plavati do nas ... Mi pa žilica ni dala, da ne bi zdaj, ko je velika voda mimo, na našem koledarju dodala v program za minulo sredo - plavanje.
Kaj lahko povem o nedavni izkušnji?
- To, da je bilo zanimivo nemočno gledati skozi okno in opazovati, kako sonce vstaja in rojeva en res čudovit dan. Se mi je za hip zazdelo, kot da se vesolje posmehuje človeški nemoči. Hm.
- To, da so res spoštovanja vredni tile starši 'naših' otrok. Vsi so bili pripravljeni priti naproti in ponudili pomoč. Hvala.
- To, da je res blagodejen občutek, ko na pomoč pridejo bližjni, gasilci in vojaki. Ob tem človek začuti, da ni sam. In barva izgube hipoma iz črne postane siva. Hvala.
- To, da sem vesela toplega zaupanja s strani staršev, ko so najprej sprejeli našo začasno rešitev glede nastanitve in šele potem prišli pogledat kam sem sploh 'dala' njihove otroke. Hvala.
Sem potem včeraj naše zmajčke popeljala pogledat dobri stari 'vrtec'. Razgledovali so se s široko razprtimi očmi in usti. Take izraze so imeli še, ko smo se vzpenjali nazaj po stopnicah. Videti je bilo, da so veseli, da bo stric Tomaž popravil vrtec, da se bomo spet lahko tam igrali. Ena izmed deklic pa je še zamišljeno ugotovila: "Joj joj, pa je bilo res nevarno!"



