Na pokopališču v Planini pri Postojni stoji ob južnem pokopališkem zidu lepo ohranjen nagrobnik Matevža Tomca (*1838 †1866), sina »najmarkatnejšega med podbarskimi mojstri« 19. stoletja. Tako je umetnostni zgodovinar dr. Emilijan Cevc[1] imenoval Matijo Tomca  (*1814 †1885; varianti zapisa priimka sta Tomec in Tomc), enega pri nas dejansko najpomembnejših podobarjev sredine 19. stoletja, Matevž pa je bil njegov in njegove prve žene Rozalije, rojene Bitenc (*1810 †1846) prvorojenec. [2] Leta 1836, dve leti pred njegovim rojstvom, je oče v Šentvidu pri Ljubljani (takrat samostojno naselje Sv. Vid) kupil hišo (št. 8) in odprl podobarsko delavnico, v kateri je delovalo tudi do dvanajst pomočnikov. Ko je med 1860 in 1872 pri njem živel slikar Janez Wolf (*1825 † 1884), je hiša postala prava »mala akademija«,[3] v kateri sta se učila tudi pozneje akademsko šolana slikarja Janez in Jurij Šubic.

Z Rozalijo je imel še hčerko Heleno (*1840 †1915) in sina Franca (*1844 †1926), ki je nadaljeval družinsko podjetje. Matija se je po ženini smrti (1846) ponovno poročil, in sicer z Ano (Marjano) Primec (*1819 †1885). Njun sin Miroslav (Friderik oz. Fridel; *1850 †1894), torej Matevžev polbrat, je bil akademsko izobražen slikar in nekaj časa tudi organist v šentviški cerkvi; tudi on je pomagal v očetovi delavnici.[4]

Sin Matevž, ki ga literatura do sedaj še ni zabeležila kot pripadnika podobarske družine Tomec iz Šentvida,[5] je postal učitelj na ljudski šoli v Planini, kjer so bili v tistem času predvsem tudi po zaslugi tam rojenega narodnega buditelja Notranjske, pisatelja in skladatelja Miroslava Vilharja (*1818 †1871) narodno zelo zavedni in so že 1864 ustanovili čitalnico.

Za učiteljski poklic ga je nedvomno navdušil pesnik, časnikar, narodni buditelj in duhovnik Blaž Potočnik (*1799 †1872), tedanji župnik v Šentvidu, ki je bil tudi mentor njegovemu očetu, ga usmerjal in mu pomagal pri snovanju oltarnih načrtov.[6] Med 1825 in 1833 je bil kaplan v ljubljanski stolnici, kjer je sodeloval z Gregorjem Riharjem (*1796 †1863) pri prenovi cerkvenega petja. Župnijo Št. Vid nad Ljubljano je dobil v upravljanje leta 1833 in v njej ostal skoraj štiri desetletja, vse do smrti 1872. Leta 1866 je tam ustanovil narodno čitalnico in pobudil zidavo nove šole. Veljal je tudi za avtoriteto v šolskih zadevah in je sodeloval pri pisanju več šolskih knjig.[7] Omenimo, da je država Cerkvi na srednji in nižji stopnji uprave zaupala šolsko nadzorstvo v trivialni (osnovni) šoli že 1805.[8]

V Polhovem Gradcu rojeni in preko sorodstva z Logaškim povezani Rihar je bil glasbenik in cerkveni skladatelj, 1826 je postal stolni organist v Ljubljani. V času, ko je bilo v slovenskih cerkvah v navadi samo ljudsko večglasno petje, je v cerkveno glasbo uvedel umetno štiriglasje.[9]

Na tem mestu mimogrede povejmo, da gre najverjetneje prav v krogu vplivnega Blaža Potočnika iskati vzore t. i. bizantinskega sloga župnijske cerkve v Hotedršici,[10] ki so jo na novo zgradili v letih takoj po požaru oktobra 1866. Kot je zapisala Zgodnja Danica dva dni pred njeno posvetitvijo štiri leta kasneje, je »v notranji obliki zlo podobna ternovski v Ljubljani«.[11] Posvetitve le-te se je deset let prej (1857) udeležil tudi Potočnik, veliki oltar je izdelal Tomec.[12] Najbolj zaslužen za novo cerkev v Hotedršici je bil tamkajšnji župnik Franc Ksaver Rihar (*1824 † 1888), sorodnik Gregorja Riharja, ki je po smrti Blaža Potočnika in po prihodu na njegovo mesto (najverjetneje) sorodnika Antona Potočnika,[13] župnika iz Planine (1858–1872), v Planini tudi zasedel njegovo mesto.

Matevž Tomec je vsaj 1863. že bil učitelj v Planini (kjer je bila zasilna šola odprta 1809).[14] Maja tega leta ga namreč v župnijski kroniki omenja župnik Potočnik: »4. dne Maja mesca, t. j. [to je; op. S. K.] praznik presv. Rešniga Telesa, smo žegnali in prvič rabili novo šolarsko zastavo [podčrtal A. P.]. Na eni strani je s. Alojzi, na drugi Jezus prijatel otrok; velja 54 gld 59 kr. n. dnara. Pri procesji so prav izvrstno v čveterospevih hymne in antifone od slavniga skladatelja Gregorja Rihar sestavljene prepevali tukajšni gg. uradniki pod vodstvom sidajniga izverstniga pevca in orglarja g. učitelja Matevža Tomec.«[15] Ko so naslednje leto v Planini ustanovili čitalnico, je Matevž postal njen tajnik.

A planinski trg je bil za mladega Tomca usoden. Nekaj dni po svojem osemindvajsetem rojstnem dnevu je 20. septembra 1866 tukaj umrl.[16] V tistem času je namreč planinska dolina doživljala pravo apokalipso. Župnik Potočnik, ki je bil sicer zelo angažiran pri obnovi župnijske cerkve sv. Marjete, njenih podružnic in pokopališča[17] in je poskrbel tudi za nekaj pomembnejših umetnostnih naročil (npr. pri Wolfu), je bil pri pisanju župnijske kronike itak zelo lapidaren in še posebej takrat. Ob strašni tragediji in obilici dela, ki ga je imel s pokopavanjem umrlih, mu je uspelo napisati le: »Meseca Sept. je kolera pobrala 80 ljudi«.[18]

Glavni krivec za smrti je bila torej epidemija kolere, istočasno je razsajal tudi tifus. Sodeč po zapisu v mrliški knjigi, sta bila za Tomčevo smrt krivi obe bolezni (colera typhoid). V Kmetijskih in rokodelskih novicah so na začetku naslednjega meseca objavili dopis: »Iz Planine. 26. sept. Huda pošast kolera vzela je tudi nam vrlega rodoljuba gospod M. Tomca, učitelja tukajšnjega. Ranjki je bil sin Šentviškega podobarja, ki je po svojih lepih delih dobro znan; bil je kot učitelj ljudske šole ves čas na svojem mestu, vrh tega pa tudi izvrsten orglar in pevec. Čitalnica naša izgubila je po njem neutrudljivega tajnika. Naj domoljubu takemu »Novice« s temi vrsticami stavijo spominek v svojih listih«.[19]

Matevž je torej pokopan na planinskem pokopališču in ne v družinskem grobu Tomčevih s historično zasnovanim nagrobnikom ob šentviški cerkvi. Iz enega kosa izdelan nagrobnik skupaj z apliko akroterija na vrhu dvokapne strešice meri v višino 160 cm. Včasih je bil ob južni pokopališki zid pritrjen z velikim železnim vijakom, ki pa je popustil in nagrobnik sedaj stoji prosto. S svojo ornamentiko posnema antične stele z motivom plitke edikule. Spodaj in zgoraj se zunanji okvir nekoliko razširi, v zgornjem delu ga krasi pas vitic v obliki črke S. Osrednje polje je poglobljeno, napisno polje pa izstopa, enako tudi relief lire (simbol pesnikov in glasbe) z umetelno zvitima trakovoma, ki jo obdajata in sta nanjo privezana. Napis z navedbo letnic ter krajev rojstva in smrti, omembo profesije in vzroka smrti pokojnika in z epitafom se glasi:

†

MATEVŽ TOMEC,

učitelj

rojen v Št. Vidu nad Ljubljano

16. Septb. 1838. umerl v koleri

v Planini 20. Septb. 1866.

Posvetil leta svoje si mladini,

In mile pesmi pel si domovini!

Prezgodaj predragi nam si vzet,

O sladki up, da vidimo se spet.

Ta lepi nagrobnik je izklesal kamnosek Peter Toman st., signiran je na podstavku desno: Peter Toman. Rodil se je leta 1821 v kamnoseški družini Toman (Thomann) in umrl 1885. Najprej je bil deset let kamnoseški pomočnik v raznih mestih (mdr. v Budimpešti in na Dunaju), nato je delal pri bratu Ignacu v Ljubljani, leta 1860 pa je dobil obrtno dovoljenje in se osamosvojil. Njegova dela so imela pri sodobnikih velik sloves, mdr. je leta 1865 naredil spomenik pesnici in pisateljici Josipini Toman Turnograjski v Preddvoru. Obrt je nadaljeval sin Peter ml. (*1861 † 1893).[20] Naročilo za izdelavo nagrobnika Tomanu ne preseneča, saj je Matevžev oče s Tomani večkrat sodeloval.