O njihovem poslanstvu sem se bolje informirala, ko sem se resno spogledovala s prostovoljstvom v njihovi organizacijii. Mnogi politični zaporniki v skrajnih režimih, kjer je še vedno uveljavljena smrtna kazen, so na koncu obsojeni tudi na izgubo življenja. Amnesty pri aktivistih posreduje po svojih močeh, da to tega ne bi prišlo ali, da bi bili izpuščeni. In glasno opozarja javnost v zvezi z vsakim posameznikom, ki se je boril za spremembe na področju človekovih pravic, ter zaradi tega bil obsojen.

Takrat potem vseeno nisem postala prostovoljka v Amnesty, a sem z rednimi mesečnimi donacijami podpirala njihovo delovanje vrsto let. (Čeprav se človek s tem naj ne bi hvalil). Odločila sem se namreč, da najprej ponudim svojo pomoč zapornikom na naših tleh, v slovenskih zaporih. Spomnim se, da sem se v vrsti let prostovoljnega dela med študijem, najraje vračala z vlakom domov že ob četrtkih v večernih urah, saj sem se, če nismo na študijskem urniku imeli obveznosti, ob petkih ali sobotah dopoldne že odpravila na obisk v zapore, medtem, ko so drugi  vrstniki raje odšli »žurat«. 

Tako sem v zaporih za mladoletne Celje in moških zaporih Dob bila aktivna prostovoljka na terenu  kar deset let, pod rednim vodstvom mentoric v CSD Žalec in Celje. Kasneje je bilo ustanovljeno Društvo Utrinek, za pomoč osebam na prestajanju zaporne kazni in po njej, kjer sem aktivno pomagala tudi organizirati konferenco za izobraževanje prostovoljcev za svetovanje in pomoč osebam med in po prestani kazni zapora, ter mladostnikom z izkušnjami kaznivih dejanj. Na konferenci sem sodelovala tudi s svojim prispevkom o lastni izkušnji prostovoljnega dela v zaporih.

Toliko o mojem prostovoljnem delu v zaporih, na katerega imam lepe, predvsem pa bogate prostovoljske izkušnje. Če bi kdo sklepal, da sem, ker sem nudila svojo pomoč zapornikom, zaradi tega imela veliko slabih izkušenj, se je zmotil! Sem se pa naučila mnogo o delu z ljudmi, ter postavljanjem meja, kar mi je kasneje, pri mojem strokovnem delu na področju socialnega varstva, še kako prav prišlo!

In če se vrnem k večkrat omenjeni organizaciji, me je, poleg spremembe logotipa z rdečim ozadjem na rumenega, presenetilo kako aktivno se je organizacija aktivirala tudi v podnebnih stavkah, ki so te dni preplavile cel svet, saj nimam v spominu, da bi se pred dvema desetletjema veliko dotikali te tematike. Zagotovo pa bodo njihove akcije tudi v prihodnosti še pritegnile moje oko.

mag. Klementina Sambolič,

Društvo Sinergija Ljubljana,