Medgeneracijsko učenje ni vprašanje načrtnega razvijanja posameznih kompetenc za življenje v skupnosti, skupnega pridobivanja novega znanja pri predavanjih, nikakor ni posledica te ali one politike, ne zgodi se po kratkotrajnih, umetno sproženih enodnevnih dogodkih (tudi takšne izkušnje imamo na UTŽO!). Nasprotno, zgodi se le v skupini, ob daljšem sodelovanju generacij (tečaj CINAGE je trajal 70 ur, filmska delavnica 30 ur), ob skupnem učenju in predvsem skupnem ustvarjanju, katerega rezultati zmorejo preverjanje v očeh javnosti. Sredi ustvarjalnih procesov se v medsebojnem stiku in ob skupnem delovanju spreminjajo vsi, mladi in stari, odkrivajo drug drugega. Snemanje treh igranih kratkometražnih filmov, skupinsko pisanje scenarija, risanje zgodborisev, pisanje scenosledov, dispozicij vseh vrst, igra, odkrivanje kadriraranja prizorov, privzemanje jezika filmskih ustvarjalcev, učenje komunikacije, skupna kosila, skupna organizacija snemanja, prevzemanje vlog scenarista, režiserja, tajnice režije, snemalca … in na koncu še filmska post produkcija, montaža … Branjevec,  Nalezljivo veselje in Pravica do avanture so naslovi treh novih slovenskih kratkometražnih filmov, ki bodo kmalu v CINAGE kinu.

V tečaju CINAGE sta se združili dve ustanovi/organizaciji, ena nevladna (Slovenska UTŽO) druga javna (AGRFT). Tudi to pomaga. Dobimo okvir dolgotrajnega sodelovanja tako imenovanega tretjega izključenega partnerja v odnosu mentorjev in mentorirancev. Kdo je bil komu mentor? Študenti UTŽO, tečajniki? Odgovor je da. Študenti AGRFT? Odgovor je da. In kdo mentoriranec? Drug drugemu. Veliko smo si imeli povedati, navezali smo se drug na drugega, začrtali kopico novih dejavnosti. Srečamo se v mestu. Veseli smo drug drugega. Vzdržujemo odnose, tako kot jih vzdržujemo z vsemi, ki so nam blizu.