Logo MojaObčina.si

Ljubljana

DANES
13°C
7°C
JUTRI
11°C
6°C
Deli
380

KAJ PA NJIHOVA USODA?

Otroci spadajo med ene najranljivejših skupin naše družbe. Kako tudi ne bi, če pa so povsem odvisni od odraslih in sami zase še ne zmorejo poskrbeti. A mi misel pobegne še na več drugih ranljivih skupin-priseljence in migrante in na to kako je biti otrok v njihovi družini.

Vsi, ki imamo kaj otroka v sebi in stik z njimi, bi se najbrž strinjali, da ni lepšega od zadovoljnega otroka, ko se mu zaiskrijo oči in na obraz nariše nasmešek raztegnjen do ušes, medtem ko ti pripoveduje kakšno njegovih zabavnih dogodivščin.

Kaj doživljajo otroci staršev, ki se ves čas selijo? Ter"mimogrede" izgubijo še enega ali oba starša na katerem izmed svojih begov in tavanj, iščoč svoj prostor pod soncem. Kakšna bo njihova identiteta ko bodo odrasli?

Odgovorov na to ne najdem, a me srh spreleti ko pomislim kako veliko mora biti polje njihovega nezavednega, kamor bodo "pospravili" vse svoje travme. Bodo imeli srečo, da jih bodo lahko razreševali? Močno dvomim! Morda le redki posamezniki. Drugi pa bodo morda živeli s popolnoma zmedenimi identitetami, prežetimi s travmami in celo življenje iskali odgovore na vprašanja kdo sploh so; komu pripadajo; kdo so njihova družina in kje njihov dom,...?

 

Izgubljeno s prevodom

Že če samo pomislim na to, kako se počuti otrok v naših šolskih klopeh, katerega materni jezik je svetlobna leta daleč od našega, slovenskega. Kako mu je hoditi v šolo, ko ure in ure, dan za dnem, mesece za mesecom posluša neznani jezik, katerega ne razume niti besedice! Koliko frustracij mu to povzroča, zraven pa na celi šoli ni učitelja, sošolca,...živega človeka, ki bi ga nagovoril z eno samo besedo v njegovem jeziku ali pa mu prevedel to, kar okrog njega govorijo drugi.

Če se samo spomnim nekaj dogodkov, ko se mi je kot odrasli pripetilo, da sem se v tujini znašla v situaciji, kjer nisem govorila jezika države. Kako velike frustracije sem takrat doživljala! Tista na Norveškem, ko sem štirinajst dni "vandrala" skoraj sama naokrog in se mi je na ulicah Osla zdelo, kot da bi okrog mene brenčale same čebele, ni nič v primerjavi s tem, ko sem kot edina predstavnica Slovenije sedela v Romuniji na konferenci družinskih terapevtov in sva z mojo prevajalko imeli nesporazum, v katerem je ona mislila, da sem ji pritrdila, da znam dovolj francosko, da bom razumela predavatelja iz Alžirije. Ta je predaval resda v francoščini, a to ne pogovorni, pač pa v zapletenem strokovnem jeziku polnem psihoterapevtskih fraz, ob katerem sem se izgubila že po petih minutah! Odsedeti pa sem morala v prvih klopeh še nadaljni dve uri, ter se delati, da razumem o čem govori. Ob prvi pavzi sem stekla v okoliško naravo na sprehod in komaj požirala solze frustracije in nemoči nad situacijo v kateri sem se znašla.

Otroci so seveda mnogo bolj prilagodljivi, kot smo to odrasli, a s tem primerom želim povedati, da v Slovenijo prihaja vse več priseljencev, ki ne govorijo prav nobenega od nam znanih jezikov (da sploh ne omenjam migrantov). Vladajoči bodo kmalu morali priti na plano s strategijami kako premostiti to ogromno jezikovno bariero med otrokom in njegovo okolico, zaradi katere so v stiski vsi: otrok, učitelji, sošolci in ne nazadnje otrokovi starši. Ali vlada namerava nameniti kaj za prevajalce afriških jezikov, pa tistih iz muslimanskih dežel, ki bi z otrokom sedeli prvo leto v šolskih klopeh in mu tako olajšali šolanje, da bo kaj od leta, ki ga preživi v Sloveniji dejansko odnesel? Kajti posamezne dodatne ure slovenskega jezika so primerne le za slovenščini sorodne jezike, za vse ostale pa si upam trditi, da so le kaplja v morje in še za otrokovo osnovno sporazumevanje niso dovolj!

 

mag. Klementina Sambolič,
Društvo Sinergija Ljubljana

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi