Predstavljajte si najprej mlado, potem pa večno upornico. Prvič se je uprla že v liceju, čeprav je pisala pesmi, osmislila literarno glasilo, ga ilustrirala, prepričala takrat že znanega pisatelja Ivana Cankarja, da je v njem objavil svojo črtico. Med 1. sv. vojno je delala kot prostovoljka in pomagala zdravnikov pri negi borcev za severno mejo, potem je bila vztrajna feministka, sodelovala je v Ligi za mir, med 2. sv. vojno v OF in radiu Kričač, zato so jo internirali v Ravensbrück. Po vojni je veliko pisala, prevajala, delala pri PEN-u.
To je bila Vera Albreht, ki se je rodila pred 120. leti. Njen opus je velik, a njene pesmi za odrasle niso doslej še nikdar izšle v samostojni pesniški zbirki. Pravkar jih bo izdala Založba Forma 7 z naslovom Pelin v srcu, ker so prelepe, odraz njenega časa, a ker se naš čas žal vrti nazaj, so spet aktualne in zanimive. Avtorica si zasluži svoj prostor v slovenskem literarnem spominu.
HREPENENJE
Samo enkrat bi začutila rada
na svojem licu še njegovo dlan,
samo enkrat bi vedela še rada,
kako živi, če morda ni bolan.
Samo enkrat bi slišala še rada
besed njegovih pritajeni glas …
Ko z jerebike sad za sadom pada,
prežene zadnjo lastavico mraz.





