Proces postavitve taktilnih oznak za slepe in slabovidne zahteva natančno načrtovanje, strokovno izvedbo in upoštevanje specifičnih potreb uporabnikov. V nadaljevanju bomo predstavili korake, ki vodijo od pregleda obstoječega stanja do tehnične izvedbe montaže taktilnih oznak.

Med ključne elemente dostopnosti za slepe in slabovidne sodijo taktilne oznake, ki jim omogočajo varno in samostojno gibanje. Postavitev taktilnih oznak je kompleksen proces, ki zahteva interdisciplinarno sodelovanje in prilagoditev prostora specifičnim potrebam uporabnikov. Le s premišljenim načrtovanjem in strokovno izvedbo lahko ustvarimo okolja, ki so prijazna do vseh, ne glede na njihove fizične sposobnosti.

1. Pregled in popis obstoječih ovir

Prvi korak pri načrtovanju taktilnih oznak je temeljit pregled obstoječega prostora. Specializirani strokovnjaki opravijo analizo dostopnosti, pri kateri ocenijo arhitekturne ovire, prometne poti in druge elemente, ki vplivajo na mobilnost oseb z okvaro vida. Maja Babič, direktorica Zavoda Brez ovir in podjetja TaktilPro, je razložila: »Stopnice, prehodi in višinske razlike so najpogostejše ovire, ki jih je treba identificirati in ustrezno nasloviti. Pomembno je tudi preveriti širino hodnikov in prehodov, saj morajo omogočati nemoten prehod osebam z okvaro vida, ki uporabljajo pomoč psov vodnikov in bele palice. Lokacije vrat, dvigal in drugih ključnih orientacijskih točk so bistvenega pomena pri načrtovanju ustreznih taktilnih oznak, saj morajo uporabnike učinkovito voditi skozi prostor.«

Ocena dostopnosti torej vključuje kratek pregled objekta in popis pomembnejših ovir ter določitev ukrepov za odpravo teh ovir. Služi kot osnovna informacija o potrebnih ukrepih za izboljšanje dostopnosti. Zbrani podatki nato omogočajo pripravo natančnega načrta dostopnosti, ki določa lokacije in vrste taktilnih oznak, vključuje pa tudi oceno stroškov.

2. Načrt dostopnosti

Na podlagi popisa ovir nato arhitekt v sodelovanju s strokovnjaki za dostopnost oblikuje načrt dostopnosti za talni taktilno vodilni sistem (TTVS). Ta načrt določa:

- potek vodilnih linij in opozorilnih oznak,

- materiale in tehnične specifikacije taktilnih oznak,

- skladnost z zakonodajnimi in standardiziranimi smernicami.

Pri projektiranju dostopnosti grajenega okolja je ključno upoštevanje standardov dostopnosti, kot so SIST ISO 21542:2021, SIST 1186 in SIST EN 17210:2021. Pomembno je tudi skrbno izbrati materiale taktilnih oznak, ki bodo primerni za dolgoročno uporabo. Taktilne oznake so običajno izdelane iz nerjavečega jekla, aluminija ali posebnih protidrsnih materialov, saj morajo biti trpežne in odporne na obrabo, hkrati pa nuditi jasno otipljivost. Poleg tega morajo biti oznake dobro vidne, saj številni slabovidni posamezniki poleg tipnega zaznavanja uporabljajo tudi vidne kontraste za orientacijo.

3. Tehnična izvedba

Ko je načrt dostopnosti potrjen, se prične s pripravo površin, na katere bodo nameščene taktilne oznake. Ta korak je bistven za zagotovitev trajnosti in funkcionalnosti oznak. »Pred montažo je treba površino temeljito očistiti in izravnati, saj morebitne nepravilnosti lahko vplivajo na stabilnost oznak. Nato se označijo mesta, kjer bodo oznake nameščene, pri čemer je treba natančno slediti načrtu, da se zagotovi optimalna orientacija za uporabnike,« pojasnjuje Maja Babič.

Sama montaža taktilnih oznak se lahko izvaja na več načinov, odvisno od vrste podlage in izbranih materialov, opisuje sogovornica. V notranjih prostorih, kjer so tla ravna in gladka, se pogosto uporablja lepljenje, ki omogoča hitro in učinkovito namestitev brez večjih posegov v površino. Na zunanjih površinah ali tam, kjer je večja obremenitev, se oznake pogosto pritrdijo z vijačenjem, kar zagotavlja boljšo odpornost na vremenske vplive in mehanske obremenitve. Na mestih z intenzivno uporabo, kot so železniške postaje ali mestna središča, pa se taktilne oznake vgrajujejo neposredno v tla, kar zagotavlja njihovo dolgotrajno obstojnost in stabilnost.