Sama sem se s področjem socialnega varstva prvič srečala kot prostovoljka pri rosnih 18-ih! Vse kar sem vedela je, da si želim delati z ljudmi;s katerimi populacijami  mi je delo v največji izziv in veselje, pa se mi je izkristaliziralo šele skozi leta tako prostovoljnega, kot tudi strokovnega dela. Sedaj pa bi si morda želela celo še kakšnega drugačnega izziva.

Ljudi, ki delamo z ljudmi, ne glede na ciljne skupine uporabnikov, sem si vedno predstavljala kot velike filantrope, človekoljube z zelo visoko postavljenimi moralnimi in etičnimi vrednotami, ter nadvse humanim obnašanjem do uporabnikov, kot tudi do sodelavcev in kolegov s področja socialnega varstva. Spoštovanje in fairplay sta zame ključni besedi v odnosu do vseh ljudi, še posebej pa strokovne delavce, ki delamo z ljudmi. A sem z leti  ugotovila, da sem se pošteno zmotila! Iz svojega preteklega 10-letnega strokovnega dela imam kar nekaj zgodb o nepoštenem, nekorektnem, da ne rečem »umazanem« in skrajno nefair-play obnašanju sodelavcev iz različnih organizacij (tako javnih ustanov, kot iz nevladnega sektorja), kjer sem delovala. Pa ne želim na tem mestu javno prati umazanega perila in ne bom razkrivala kako sem z njihovim nekorektnim vedenjem »opravila.« Vsak, ki pozna mojo zgodbo pa ve, da iz socialnega varstva, kjer sem praktično 20 let zelo entuziastično delovala, nisem odšla zaradi sodelavcev. Na mnenja drugih namreč nikoli nisem dala prav veliko (razen če sem jih s svojim vedenjem prizadela), ker imam svoj »kompas« po katerem se vedem in tudi za kakršnokoli zmotno ali napačno vedenje, sem odgovarjala vedno najprej sebi in svoji vesti. Priznam, da je temu, kdo sem sedaj, botrovalo ogromno dela na sebi ob študiju zakonske in družinske terapije, mnogo vpliva, da sem osebnostno dozorela, pa ima tudi moja osebna zgodba. Upam si trditi, da sedaj še bolj začutim potrebe drugih, se do njih obnašam bolj senzibilno in soljudi pogosteje upoštevam kot nekoč. Metanje polen pod noge, blatenje drugih, da bi dvignila sebe in ostale podle igrice, pa so mi ne glede na lastno zrelostno stopnjo, že od nekdaj bile izpod časti in menim, da na področju socialnega varstva (pa tudi drugje ne, seveda), nimajo kaj delati!

Si lahko v sociali privoščimo to dvojnost, da po eni strani pomagamo ljudem v stiski, smo do njih skrajno senzibilni in razumevajoči, potem pa že naslednji trenutek  mečemo polena pod noge sodelavcem, se poslužujemo nepoštenih in nedozorelih igric, jih za njihovim hrbtom blatimo in želimo očrniti, skratka jim delamo slabo? Je to še filantropija? Smo res še človekoljubi, če se poslužujemo takšnih nizkih udarcev, da bi onemogočili »nasprotnika,« ga potlačili v govno in s tem dvignili sebe?

Tisti, ki se vsako leto ali na več let prijavljajo na različne projektne razpise občin in države, najbrž vedo o čem govorim! Razumem vse; to, da je gneča na področju socialnega varstva, ki kar poka in se šibi od stotine organizacij, izmed katerih ima vsaka svojo vizijo. Razumem to, da je še posebna gneča omenjenih organizacij v prestolnici, vse lahko dojamem in razumem! Ne morem pa razumeti, kako se strokovni delavci ki stojijo za temi organizacijami lahko v svojih čudovito spisanih projektih za delo s posamezno populacijo,  kjer se predstavijo kot največji človekoljubi in filantropi, lahko poslužujejo raznoraznih nizkih udarcev do ostalih organizacij in njihovih delavcev; od prežanja na njihovih spletnih in facebook straneh, kjer si pridobivajo informacije o kolegih, ki jih potem spretno zlorabljajo proti njim, itd. Domišljijski spekter česa vse se podstopijo nekateri zaradi lastnega strahu ogroženosti pred izgubo sredstev sofinanciranja, je res velik!

Sama si osebno še spletne strani Društva (ki jo mimogrede tako kot svojo izdelujem sama), ne upam javno objaviti, saj se bojim, da bi informacije na njej posamezniki iz organizacij s sorodnimi vsebinami v tej »predrazpisni vročici« izkoristili proti meni in meni in s tem društvu povzročali veliko poslovno škodo! Da ne govorim o raznih družabnih omrežjih!

Je to kar si gremo še socialno delo? Smo po vsem tem še filantropi, človekoljubi? Morda, takšni, do uporabnikov.  Do sočloveka, sodelavca, kolega, pa zagotovo ne!

Sama imam kot terapevtka svojo razlago, zakaj je ravno na področju socialnega varstva toliko tovrstnega nekorektnega, nepoštenega, do sočloveka škodljivega obnašanja. A je na tem mestu ne bom na dolgo in široko razlagala, ker imam premalo prostora. Lahko rečem le, da se sistem populacije uporabnikov s katerimi delamo, še kako močno in povsem nevidno »pretaka« na raven naših odnosov! In da se strokovni delavci očistimo vsega kar se na nas projicira iz sistema uporabnikov, bi nujno morali na lastno »globinsko čiščenje« (berite: psihoterapevtsko), kjer bi ozavestili te vsebine! Tako pa jih nosimo s seboj in z njimi včasih tudi nehote, nevede »okužimo« druge. A govorim o vsakdanjiku dela, kjer še ni prisotnih eksistecialnih stisk, ki jih prinašajo javni razpisi, zaradi katerih posamezniki pričnejo »grizti nasprotnika«.

Ne želim razvijati teorij zarote proti tistim, ki bodo imeli končno besedo in bodo odločali o tem katera organizacija bo prejela sofinanciranje, a me skrbi tudi zanje! Seveda ne mislim nikogar po krivem obdolževati, a verjamem, da se pritisk stotine prijavljenih organizacij in delavcev projicira tudi nanje! Kljub pritiskom, ki jih ravno v tem predocenjevalnem in ocenjevalnem obdobju razpisne dokumentacije le-ti doživljajo, verjamem v njihovo pošteno ocenjevanje, nepodkupljivost, nekoruptivnost in še kaj! In upam, srčno upam, da se ne motim!

Kajti ne glede na pritiske, te stvari se preprosto ne bi smele dogajati!

Vsaj tisti javni uslužbenci, s katerimi sem se srečala, so name naredili dober in korekten vtis in samo upam lahko, da lahko zaupam njihovemu nepristranskemu ocenjevanju!

Morda sem za nekoga nekoliko prekritična, a zagotovo nisem pretirano črnogleda! Vse kar si želim je, da bi ta občinska in državna »projektna dirka« na stotine organizacij in tisoče strokovnih delavcev, ki jih skrbi njihovo preživetje, bila poštena in korektna tako v »predrazpisnem« obdobju, kot tudi ocenjevalnem!

Mar upam preveč?

Predsednica Društva Sinergija Ljubljana: