Včeraj, 10. decembra, smo obeležili Svetovni dan človekovih pravic. Dan, navaden kot vsak, a za človeštvo toliko pomemben, da je postal že samoumeven. Še otroci v šoli mi znajo zrecitirati katere so njihove pravice: pravica po šolanju, pravica do igre, do svobode izražanja. Temeljni akt je Konvencija o otrokovih pravicah, ki jo je l. 1989  sprejela Generalna skupščina Združenih narodov in je bila 25 let kasneje dopolnjena. Vsak otrok ve, da je krovna organizacija, ki skrbi, da njegove pravice niso kršene, Unicef. Unicefove Varne točke so za današnje otroke in mladostnike najpomembnejše zatočišče pred nasiljem in kršitvijo njihovih temeljnih pravic. Le-te se nahajajo v trgovinah, salonih, lokalih; skratka za otroke dostopnih krajih, kjer jih zagotovo ne bi pričakovali! Pa tudi tam, kjer bi jih! V Centrih za socialno delo in policijskih postajah. Preko 450 naj bi jih bilo že po vsej Sloveniji v več kot 25 krajih. In otroci jih lahko poiščejo na spletu; na zemljevidu varnih točk, ki mu hkrati pokažejo katera je najbližja. Tudi na Društvu Sinergija Ljubljana nas »mika« vključitev v ta projekt in morda ga bomo v prihodnje res lahko kako izpeljali…

Seveda pa so tu še odrasli in naše človekove pravice, na katere ravno tako ne smemo pozabiti! Le-te je ravno tako sprejela Organizacija združenih narodov (OZN), temeljne pa govorijo o nedotakljivosti našega življenja, človekovi osebnosti in dostojanstvu, prepovedi mučenja, in druge. Amnesty International je svetovna oz. mednarodna organizacija, nastala le leto preden je bila sprejeta Konvencija o otrokovih pravicah, torej, za naš že davnega l. 1988. Spomnim se, da je to bila organizacija »naše mladosti,« sinonim boja za pravičnost, ki sva jo podpirali obe s sestro. Kdo ve; morda me je ravno obstoj te organizacije navdihnil, da sem se pri 18-ih odločila za desetletno prostovoljno delo z zaporniki. A od takrat so se tudi razmere v mnogih državah tretjega sveta spremenila na bolje in svet je že zadnjih nekaj let razklan v zvezi s stališči do migrantske problematike. In tudi tu bi, tako kot pri delu z vsemi ranljivimi skupinami, v našem društvu želeli dati svoj prispevek; po lastnih strokovnih močeh seveda! Za slovenski prostor je v zvezi s migrantsko problematiko pomembna še Slovenska Filantropija, pa razni centri (Ceneta Štuparja), itd. 

O človeški, predvsem »zimski in predpraznični solidarnosti« pa sem pred le nekaj dnevi zapisala članek… 

Skratka ne pozabimo na svoj način obeležiti omenjenih dni; predvsem nevladne organizacije, ki čutimo kot svoje poslanstvo strokovno delo s katero od omenjenih ranljivih skupin: otroci in mladostniki, migranti, brezdomci idr. Resda drži, da največ naredimo v dejanjih zanje v svojih vsakodnevnih drobnih in malo večjih delih, a če te dni še posebej evalviramo konkretna dejanja, ki smo jih že postorili in načrtujemo naša prihodnja prizadevanja zanje, v tem ne vidim  prav nič narobe!

Predsednica Društva Sinergija Ljubljana:

mag. Klementina Sambolič