Naš odlični parakolesar Edo Ješe si je že dolgo časa želel v živo ogledati Veliko planino. Po televiziji in na slikah namreč vse izgleda zelo lepo, a za paraplegika ni ravno enostavno. Z avtom se do vrha ne da, peš z berglami je odločno predaleč, z invalidskim vozičkom pa tudi ne gre kar tako. Razen, če imaš mogoče pomočnike, ki te vlečejo in porivajo. Obstaja pa ena možnost – z gorskim kolesom na ročni pogon.
Takšno kolo ima Edo sicer že od leta 2014 in že nekaj let je imel takšen izlet v mislih. A terena ni poznal, ni vedel, kako strme so makadamske ceste in kolovozi, zato se nekako ni mogel odločiti. V lanskem letu se je Edo upokojil in si čez zimo predelal cestno ročno kolo v električno gorsko kolo z ročnim pogonom spredaj in dvema manjšima motorjema na zadnjih kolesih. S takšnim kolesom pa je lahko opravil tudi ture, ki so bile do tedaj pretežke, previsoke ali predolge. Na Šmarno goro se je z njim lahko zapeljal kar mimogrede, seveda s pomočjo baterije.
Na električno kolo si je pritrdil tudi otroški sedež, ki ga uporablja tudi za izlete z vnukom ali vnukinjo, ki se z njim zelo rada peljeta. S kolesom se je za test z vso opremo odpeljal tudi do Krvavca, ki je od njegovega doma oddaljen 70 kilometrov in dobrih 1.200 višinskih metrov.
Velika planina pa je še višje in bolj oddaljena od doma. A kot pravi Edo plavati ne moreš, če ne skočiš v vodo. Po dobrem premisleku se je odločil, da bo poskusil priti do vrha Velike planine in se tako 20. avgusta 2021 ob 7. uri zjutraj odpravil na pot.
Bilo je kar hladno, tudi temperatura zgoraj je bila napovedana okoli 15°C, a nekje okoli Kamnika se je že začelo prikazovati sonce. Ker je hotel ohraniti čim bolj polno baterijo, je vrtel padala tudi sam, saj je računal da bo moral nekako priti nazaj do doma.
Tik pred prelazom Črnivec (902 m nadmorske višine) se po opravljenih 38 km v levo odcepi asfaltna cesta proti Veliki planini (proti prelazu Volovjek - 1.029 m). Tu se pri Okrepčevalnici na Kranjskem Raku po dobrih štirih kilometrih konča asfalt in za Veliko planino zavije levo na makadamsko pot. Po dveh kilometrih je na prvem parkirišču mimoidoče vprašal, kje bi za njegovo kolo bila najprimernejša cesta. Gospod ga je usmeril proti zadnjemu parkirišču Mačkin (cca. 5 km makadama). Od drugega do tretjega parkirišča se je pot tudi nekoliko spuščala, zato ni bil povsem prepričan, da gre v pravo smer. A turistov je bilo kar nekaj zato je ponovno vprašal in se prepričal, da je na pravi poti. Po vseh naporih mu je vendarle uspelo priti do vrha.
Na višini 1.500 m je najprej zagledal stebre vlečnic, nato pa tudi tipične planšarske hišice, v ozadju pa kapelo Marije Snežne. Za pot do vrha je potreboval tri ure in pol. V prelepem razgledu se je nekoliko okrepčal s kislim mlekom, ki mu je postregla prijazna gospa.

Malo se je še zapeljal in razgledal, nato pa se odpravil nazaj proti domu. Ker je bila pot v dolino večinoma navzdol je do doma porabil vso energijo, ki jo je imel še v baterijah. Na koncu je sledilo še čiščenje in mazanje kolesa in ga pripraviti za naslednje dogodivščin. Skupaj je prekolesaril več kot 100 kilometrov in čez 1.400 višinskih metrov. Naslednje leto bo Edo turo zagotovo ponovil, želi pa si, da se mu pridruži še kakšen ročni kolesar.

vir: Društvo paraplegikov ljubljanske pokrajine