V meni se je porodilo vprašanje, ali se otroci ali mladostniki danes kdaj vprašajo, kdo jim je omogočil, da se brezskrbno lahko guncajo, plezajo, vozijo po toboganih in špičijo razne vragolije? Jim kdo razloži kdo je odgovoren zato in pa zelenice na katerih se lahko brezskrbno v športnem duhu podijo za žogo pri nogometu, ali poskušajo posnemati vrhunske mete Dončića in Dragića na koš?
Ali kdo od otrok in mladostnikov kaj vpraša? In ali jim kdo od odraslih razloži, da je za ta igrala poskrbela skupnost? Ali kdo poskrbi, da tem otrokom in mladim preide v podzavest, da skupna igrala in igrišča niso sama po sebi umevna? Da je potrebno z njimi ravnati lepo in spoštljivo, skupaj skrbeti, da se ohranijo čim dlje, namesto jih objestno uničevati. Kajti čas preživet ob igri na tem istem igrišču, bo morda odločilen, da se bodo odločili za poklic športnika, ali pa spoznali svojo družbo vrstnikov, ki jih bodo morda zvesto spremljali celotno mladost; če ne to pa vsaj najboljšega prijatelja, ki jim bo ves čas stal ob strani; morda celo svojo prvo simpatijo, kaj se ve?
V kakšnem tujem filmu včasih vidimo uspešneže, ki se kasneje pridejo zahvaliti skupnosti za čas in igro, ki jim jo je skupnost omogočila, da lahko imajo lepe spomine na otroštvo in mladost sedaj . Pri nas pa na to še največkrat opozori kakšen osamljen primer dobrosrčnega glasbenika, največkrat raperja v svojih stihih. V naših mladinskih filmih pa vidimo le kako tovrstna skupna igrišča gorijo ali se drugače demolirajo s strani objestnih mladostnikov, ki se dolgočasijo. Najbrž jim nihče ni povedal, da če jim skupnost ne bi omogočila skupnih površin za druženje, bi se morali zadrževati večino časa v svojih domovih in bi bilo druženja z vrstniki bistveno manj!
Nato sem se vprašala; kako sem se jaz, na pragu polnoletnosti odločila, da postanem prostovoljka? Že v osnovni šoli, pa tudi gimnaziji, sem zelo močno empatijo začutila do tistih sošolcev, ki so preživljali različne stiske; učne, kakršne so imeli učno šibkejši otroci, pa tudi prilagoditvene, kakršne so imeli priseljenci; v srednji šoli pa so to bili celo migranti, ki so se prehodno, po sili vojnih razmer znašli v naši državi in nato posledično razredu, ki sem ga obiskovala. Iz teh pomoči sem ravno s slednjimi stkala dve čudoviti mladostniški dekliški prijateljstvi! A to je bil le stranski produkt moje pomoči, h kateri me je vodila velika notranja želja pomagati sovrstnikom, ki so se znašli v stiski. Kasneje kot komaj polnoletno dekle, pa sem želela pomagati še posebej tistim, ki so bili odrinjeni na sam družbeni rob: zapornikom, zasvojenim, osebam s težavami v duševnem zdravju, pa tudi mladostnikom in otrokom, za katere ni bilo najbolj ustrezno poskrbljeno v njihovih družinah.
Nikoli se na skupnih površinah nisem obnašala objestno, a sem večkrat slišala kako lepo se ureja okolica naše šole in z njo igrišče, ter kako so, kadar se je kakšno igralo »pokvarilo,« čez čas postavili na tisto mesto še lepše in novejše igralo. To se nam je takrat zdelo samoumevno!
Ali se danes prostovoljci odločajo, da bodo vsake toliko časa pomagali pokositi zelenico, urejati cvetje, pobrati papir ali druge smeti po teh igriščih na katerih so se igrali? Kolikor vem, je to ostalo v domeni javnih delavcev, ki so vključeni v javna dela kot prehodno obdobje do pridobitve zaposlitve.
Ali v skupnostih stanovalcev nekega naselja obstajajo prostovoljci, ki bi v tistem predelu mesta oz. skupnosti opravljali razna dela urejanja in skrbi za okolico? Kolikor vem sad obrodi le pri redkih, že prej omenjenih posameznikih, ki so nekoč odraščali v okolišu, ki se ga sedaj z nostalgijo spominjajo in si želijo, da bi tako lepo urejen in za igro funkcionalen okoliš imeli tudi današnji odraščajoči otroci in mladostniki. Ti posamezniki se potem kot uspešni odrasli odločijo darovati skupnosti denar za igrala, ter gradnjo igrišč ali objektov, namenjenih za koristno preživljanje časa otrok in mladostnikov. A nanje ne moremo računati!
Lahko pa računamo na solidarnost, v kateri bi vzgajali mlade, in pri katerih bi kasneje lahko pri posameznikih prerasla v željo po prostovoljnem delu v lastnem okolišu in skupnosti. A je otroke najprej že od malega potrebno vzgajati v duhu solidarnosti, hvaležnosti, ne-samoumevnosti in razvoja empatije do soljudi, konec koncev tudi z željo po ohranjanju skupnih javnih površin.
A otroci in mladostniki morajo čut do sočloveka, najprej razviti že doma, tako da se zavedajo, da mamino oprano in zlikano perilo, ter očetova pokošena trava, ne zrasteta čez noč izpod rok dobre vile, temveč, se zavedajo, da je mamica bedela še pozno v noč, medtem ko je čistila za njimi in likala, da bodo imeli za obleči naslednji dan za v šolo njihovo najljubšo majico in hlače. Očka pa je vso prosto soboto kosil pred hišo in urejal njeno okolico, da sta se z bratcem lahko odšla igrati na improvizirano nogometno igrišče pred hišo. In da bo to nekoč bo njuna skrb! Otroci morajo preko vzgleda pri lastnih starših videti, da je v vse potrebno vložiti trud in da je pri skrbi za opravila v družini, potrebno tudi pomagati po svojih zmožnostih.
Šele potem se lahko ta čut soodgovornosti iz družine, širi v skupnost! Ohranjanje le-te in skrb za negovanje, pa tudi rast skupnih površin v skupnosti. Seveda pa tudi to skrb najlažje otroci ponotranjijo preko zgleda lastnih staršev ali starih staršev, pa stricev in tet, tudi sosedov, ki so vključeni v različne odbore ali društva v skupnosti in s svojim glasom ali udeležbo želijo soodločati pri ohranjanju dobrega in spremembah v tej skupnosti na bolje.
Za Društvo Sinergija Ljubljana:
mag. Klementina Sambolič
