Od srede, 3. aprila, bo Bežigrajska galerija gostila razstavo Nataše Gašparac z naslovom Slike 2002-2012. 

Podobe iz narave gledanja

Na prvi pogled se zdi, da se v avtoričinih podobah vse dogaja na eni sami površini. Vendar ob natančnem opazovanju vidimo, da likovni svet pravzaprav predstavlja opni podobna površina, skozi katero proseva svetloba. Prav vsa dela vsebujejo ta krhek, vseobsegajoč element, ki ustvarja občutek ujetosti v zastal trenutek gibanja. Zdi se, kot da je zastal pretok tekočine pod ledeno skorjo, izpod katere sije neznan vir svetlobe.

Najbliže videzu pokrajine je delo Nekaj se plete iz leta 2010, ki nas usmerja v samo bit videza narave in v oddaljene videze globin. Videz lebdečega in v odsevu zrcaljenega pejsaža poudarjajo še prosojni krogi različnih velikosti, ki s prekrivanjem prikazujejo videz neskončnosti. Ta prehaja iz same pokrajine − navzgor in navzdol. Ima videz prepletajočih se odsevov in zrcaljenja.

Podobe Stopil se je prvi sneg, Ostala sta samo žerjavica in dim, Ko je bilo jezero še majhno in ga je prekrivala megla ter Zajček skače imajo na površini in na prvem slikarskem sloju s tanko črto naslikane pravokotne oblike. Avtorica v teh podobah ustvarja iluzijo, da vse – prav vse – neizbežno leži na več ravneh. Tovrstno večplastnost poudarjajo raznolike svetlobne jakosti in raznolika obarvanost površin znotraj geometričnih likov, ki hkrati prosevajo spodnjo slikarsko površino. Ta ima videz megličaste in obarvane prelivajoče plasti. Površine prepletajo asimetrične mreže, ki s svojimi nasprotji – tj. z zgoščenimi spodnjimi površinami– delujejo kot nekakšen antipod, čeprav so zaradi svoje krhkosti skoraj neopazne. Hkrati mrežasta delitev slikovnega polja daje videz razprtosti ter preglednosti in s tem slikarsko dejanje dodatno uresničuje kot možnost videnja predvsem vsega, kar se nahaja neposredno na prvi plasti oz. površini. 

V podobah Ko je bilo jezero še majhno in ga je prekrivala megla in Zajček skače se razdeljenosti z mrežami pridružuje še diagonalna razdelitev slikovnih geometričnih polj, kar učinkuje kot videz projekcije posameznih površin. Tovrstne diagonalne razdelitve dosežejo podoben učinek kot stranski risi − prostorsko locirajo posamezne like kot tridimenzionalne lebdeče spuščene geometrične forme, ki se zaradi svoje prosojnosti zdijo kot del celote univerzuma slikarske podobe.
Površino teh štirih slik v celoto sestavlja in koordinira mreža črt, ki se pojavlja na prvi, zgornji plasti in s tem simbolizira zunanjost sveta. Tovrstna omreženost se navezuje na konkretnost sveta in uprizarja njegovo ureditev in sam red kot osnovo za nekakšno transparentnost.
Prostor pod koprenasto površino predstavljata ponotranjenost in notranji svet. Ta obstaja kot resnična slutnja, ki jo nakazuje zgolj nekakšna svetloba. Tu smo na koncu, kjer ni ničesar več. Vse, kar je vidno, je neposredno resnično v samem pogledu. Vse, kar je nevidno, ostaja kot slutnja, kot neznan videz v ozadju okvira mrež in njihovih koordinat. 

Znotraj mrež se na slikovnem polju torej ustvarjajo ploskve, liki in nova področja, ki imajo svoj začetek v eni izmed točk nastanka črte. Ta je lahko locirana kjer koli na površini podobe. Celotna podoba je tako stičišče vseh točk, barv in neopredeljive neskončnosti, ki je prapočelo vsega. Razstavljene podobe vključujejo tudi načrt za gledanje in za pot pogleda. Vse, kar vidimo, lahko umestimo v načrt in njegovo risbo. Sam pogled s svojim gibanjem ustvarja črto in − v svojem zastoju − točko. Dela Nataše Gašparac so v koordinatah zastal svet svetlobe in svet njegovih površin z neskončno globino prostora, ki je zgolj in izključno večen.

Miloš Bašin, MGML