Ste vedeli, da naj bi beseda zal (lep, postaven) izvirala iz besede zlo? Kaj se je v 18. stoletju zgodilo, da je v splošno rabo prišla taka skoraj sprevržena oblika? Zgodovina je polna zlobnih lepotcev in lepotic, a takrat bi zaradi omejenega dosega javnega sporočanja to zahtevalo nekoga na oblasti, ki bi se za povrh še zavedal svoje podobe. Malo verjetno, poznamo pa  politične poskuse uvajanja novorekov iz današnjih dni.

Tokrat v Čistih-e-novicah precej pišemo o smetenju, a za tega ne mislim, da je posledica zlobe. Sam bi ga prej opisal kot nekakšno podzavestno malomarnost, avtomatiko. Za zlobo gre pri divjemu odlaganju, kjer se ljudje prav potrudijo, se zavestno odločijo, da odpadki ne končajo pri njih doma ali tam, kjer bi pač morali. Na eni ravni vedo, da ne delajo prav, zato vse skrivanje in iskanje odročnih lokacij.

A če pri odlaganju imamo formalne nadzorno-kaznovalne mehanizme, jih za smetenje praktično še vedno ni. Spet jih bomo uvedli šele zaradi evropskih obvez in tudi pri tem spet zamujamo. Med drugim bodo k preprečevanju smetenja po novem morali prispevati tudi proizvajalci plastičnih izdelkov za enkratno uporabo, ki še vedno preradi vso krivdo, vso breme smetenja prelagajo na kupce in nas vse prepričujejo, da bo intenzivnejše recikliranje odpravilo vse težave. A z novo ureditvijo ne bo dovolj, da proizvajalci poskrbijo za svoje izdelke v okviru formalnih sistemov ravnanja z odpadki, ampak se bodo morali tudi truditi, da ti odpadki sploh vstopijo v kroženje in ne končajo po naših poteh, gozdovih in vodah. Preprečevanje smetenja bomo morali vključiti celo v državni načrt ravnanja z odpadki in začeti spremljati stanje.

Glede na izkušnje zadnjih let, se na žalost obeta večletna zamuda z rešitvami s strani države. Pa ne toliko, ker naj bi bil državni aparat prevelik ali ko smo že pri zlobi, bolj zabavno povedano skozi parafrazirani tretji zakon Arthurja C. Clarka: »Sufficiently advanced bureaucracy is indistinguishable from malice«. Ne, gre še vedno za pomanjkanje politične volje, odločnosti in šele nato organizacije dela. Podobni sistemi v tujini dokazujejo, da z velikostjo in kompleksnostjo pod črto ne odpremo avtomatsko vrat zlobi.

A seveda nam ni treba čakati na državo — za zalost našega okolja lahko poskrbimo sami. Ne le s spreminjanjem sebe in bližnjih, kar je nekako privzeta doktrina, ampak tudi s pritiskom na druge sodelujoče v sistemu, v življenjskem krogu izdelkov, ki včasih končajo v naravi. A zakaj bi?

»Vse, kar je potrebno za prevlado zla, je to, da dobri ljudje ne storijo ničesar.«

- NN (ni Burke)